Vnesite vaš naslov

Lk 11,1–13

molitev

Jezus nam je dal zgled neprestane molitve, ki se jo opravlja z vztrajnostjo. Stalni pogovor z Očetom, v tišini in zbranosti, je jedro vsega našega poslanstva. Evangeliji nam poročajo tudi o njegovih spodbudah učencem, naj molijo z vztrajnostjo, ne da bi se utrudili.

Molitev mora biti torej predvsem vztrajna: kakor oseba iz prilike, ki je morala sprejeti nenapovedanega gosta; sredi noči gre trkat na prijateljeva vrata ter ga prosi za kruh. Prijatelj odgovori »ne«, saj je že v postelji, a on vztraja in vztraja, dokler ga ne prisili, da vstane in mu da kruh. Vztrajna prošnja. A Bog je bolj potrpežljiv od nas, in kdor trka z vero in vztrajnostjo na vrata njegovega srca, ne ostane razočaran. Bog vedno odgovori. Vedno. Naš Oče dobro vé, kaj potrebujemo; vztrajnost ni zato, da bi ga obvestili ali prepričali, ampak je namenjena gojenju želje in pričakovanja v nas.

Vera in molitev ni samo vzgib enega trenutka, ampak pogumna drža za klicanje Boga, tudi za »razpravljanje« z Njim, ne da bi se vdali pred hudim in nepravičnostjo.

Ni prave molitve brez duha ponižnosti. Ravno ponižnost pa je tista, ki nas v molitvi vodi, da prosimo.

Učenje evangelija je jasno: vedno je treba moliti, tudi ko se zdi zaman, ko se Bog zdi gluh in nem in se nam zdi, da izgubljamo čas. Četudi se nebo zatemni, kristjan ne neha moliti. Njegova molitev gre v korak z vero. Vera se mnogo dni v našem življenju lahko zdi iluzija, nerodoviten napor. V temnih trenutki v našega življenja se zdi vera utvara. Moliti pomeni prav tako sprejeti ta napor. Moramo vztrajati v naporu težkih trenutkov, ko ne čutimo ničesar. Mnogi svetniki in svetnice so izkusili noč vere in tišino Boga – ko mi trkamo in Bog ne odgovori – in ti svetniki so ostali vztrajni. Naj nam bodo zgled.                                                                                                                                                                                                                                   Po: E. Mozetič