Vnesite vaš naslov

Lk 12,32–48

»TUDI VI BODiTE PRIPRAVLJENI«

Današnji evangelij je ves usmerjen v prihodnost, v nebo. Človek naj bi ostal buden in čuječ, da bo lahko sprejel Jezusa, ko bo prišel v svoji slavi. Gospod nas preko zgledov iz vsakdanjega življenja opominja, da bi živeli v tej notranji pripravljenosti, kot tisti služabniki iz prilike, ki čakajo na prihod svojega gospodarja. »Blagor tistim služabnikom«, pravi Jezus, »ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe«. Bedeti moramo v molitvi in izvrševanju dobrih del.

Jezus nam pokaže, kako nas mora pričakovanje njegovega prihoda, spodbujati k vedno bolj polnemu življenju, bogatem dobrih del: Povabil nas je, naj uporabljamo stvari brez sebičnosti, brez želje po posedovanju ali obvladovanju. Živimo naj po Božji logiki, ki je pozornost do drugega, logika ljubezni, ki izhaja iz Boga in je usmerjena v Boga.

Jezusovo pomirjajoče povabilo: »Ne boj se, mala čreda,« nas vabi, da živimo v upanju. Upanje vodi v dejanja in spreminja življenje. Kdor ima upanje, živi drugače, saj mu je bilo podarjeno novo življenje.

Evangelij nam želi reči, da je kristjan tisti, ki nosi v sebi globoko željo, srečati se s svojim Gospodom, skupaj s svojimi brati, sopotniki na poti. Pomembno je srce, ki si želi. Ubogi tisti ljudje, ki nimajo nobene želje! Moramo imeti željo, iti naprej, proti obzorju. Za nas kristjane je to obzorje srečanje z Jezusom.

Jezus nima posebnih in izključujočih krajev, kamor vstopa. Išče namreč kraje, ki jih še ni dosegla ljubezen, se jih ni dotaknilo upanje. V te neudobne kraje želi iti in zahteva od nas, da mu jih pripravimo. On, ki je za nas postal razlomljen kruh, darovalec svojega življenja, zahteva od nas, da se podarimo za druge in ne živimo več za nas same, temveč drug za drugega. Tako bomo živeli po Jezusovem zgledu in razlivali na svet ljubezen, ki jo zajemamo iz njegove  prisotnosti.                            Po: E. Mozetič