Vnesite vaš naslov

Pridiga škofa Maksimilijana Matjaža: 

Maša za vse mučene, pobite in od tod v smrt odpeljane                                                         

Spoštovani svojci tukaj umrlih in umorjenih ter od tukaj v smrt odpeljanih, spoštovani člani Nove slovenske zaveze, spoštovani vsi navzoči, ki ste sočutni do vseh trpečih, dragi bratje in sestre!

Vremenske razmere so nas prisilile, da smo bogoslužje prestavili s kraja nekdanjega taborišča smrti sem v teharsko župnijsko cerkev. Naše duhovne oči pa ostajajo zazrte tja dol, v tisti kraj groze in trpljenja, kjer je bilo mučenih in pobitih ali od tam v smrt odpeljanih več tisoč fantov in mož slovenske vojske, deklet in žena in celo otrok in dojenčkov. Težko nam je, da ne moremo obhajati evharističnega bogoslužja na samem kraju prav v tem jubilejnem svetem letu, ko prosimo za milost miru in sprave za vse pokojne tega taborišča, za vse pokojne 2. svet. vojne in revolucije, pa tudi za žive, ki so na kakršenkoli način povezani z njimi. Primerno bi bilo, da bi se ta slovesnost odvila v tem teharskem spominskem parku, ki je eden redkih, žal preredkih, urejenih krajev spomina, ki jih je bila sposobna slovenska družba in država postaviti v osemdesetih letih od časa teh krutih zločinov, od katerih jih že 34 živimo v demokratični državi. Še vedno jih na tisoče leži brezimno zakopanih po številnih znanih in neznanih moriščih po naši državi, še vedno so kosti izkopanih žrtev nevredno odložene v plastičnih vrečah in čakajo na končanje političnega ignorantstva in na naše spreobrnjenje, da jih dostojno pokopljemo in sprejmemo očiščene v narodno občestvo. Zaradi te odprte rane pa je morda še bolj na mestu, da daritev za pobite obhajamo tukaj na oltarju žive cerkve, kjer se vsak dan opravlja daritev, ki naše mrtve skupaj z nami živimi pridružuje Cerkvi živih – živemu Kristusovemu Telesu tukaj na zamelji – in nas pripravlja za življenje v dokončnem Nebeškem Jeruzalemu.

Ko je papež Benedikt XVI. maja leta 2006 obiskal taborišče Auschwitz-Birkenau, je ves svet zelo natančno poslušal, kaj bo izrekel na tistem kraju sin naroda, ki je tam zagrešil tako pošasten zločin, in poglavar Cerkve, ki je bila marsikdaj preveč pasivna, ko so iztrebljali njene starejše brate in sestre. Njegova molitev je bila najprej krik h Bogu za milost sprave: »Kje je bil Bog v tistih dneh? Zakaj je molčal? Kako je lahko prenašal to uničenje, to zmagoslavje zla? Poslušaj žalostinko trpečega v molitvi Psalmista: »Vse to je prišlo na nas, a te nismo pozabili, nismo se izneverili tvoji zavezi. Naše srce se ni odvrnilo, naši koraki niso zavili s tvoje steze. Zares, zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. Zbúdi se! Zakaj spiš, o Gospod? Prebúdi se vendar, ne zavrni nas za vedno! Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko? Zares, v prah se pogreza naša duša, naše telo se oprijemlje zemlje. Dvigni se in nam pomagaj! Reši nas zaradi svoje dobrote!« (Ps 44,18.23–27).

Ta krik tesnobe, ki ga je trpeči Izrael dvigal k Bogu v času skrajne stiske, je hkrati krik na pomoč vseh tistih, ki skozi zgodovino – včeraj, danes in jutri – trpijo zaradi ljubezni do Boga, zaradi ljubezni do resnice in dobrote… Spomin na te krike pretresa naša srca. Noče pa v nas izzvati sovraštva, temveč sporoča, kako grozno in nečloveško je delo sovraštva. Ta spomin želi voditi razum, da bi prepoznal zlo kot zlo in ga zavrnil; želi navdihniti pogum, da bi delali dobro, da bi se uprli zlu. Želi nas pripeljati do tistih občutkov, izraženih v besedah, ki jih je Sofoklej položil na ustnice Antigone ob grozi, ki jo je zajela: »Tukaj nisem, da bi skupaj sovražili, ampak da bi skupaj ljubili.« je govoril papež Benedikt.

Tudi verni smo danes zbrani tukaj z namenom, da bi skupaj ljubili in skupaj prosili najprej Boga, da odpusti in ozdravi rane tega strašnega zločina, ki ga je brat prizadel bratu. Tukaj smo, da bi molili za žrtve, storilce in preživele, da bi našli v Bogu, ki se v vsaki sveti maši daruje za odrešenje sveta, svoj mir in tolažbo. Prosimo za darove njegovega Duha, ki nam ga podarja, da bi se lahko tudi sami pridružili daritvi Božjega Sina, ki iz naše daritve in iz naše smrti rojeva novo življenje. Prav pri maši se obnavlja sestop Božjega Sina v predpekel, kjer se Bog sam dotakne najglobljih temin smrti, kamor je človeka pahnilo človeško sovraštvo. Kristus je vstopil v to hišo smrti, kamor so bili pahnjeni naši bratje in sestre, možje, žene in številni otroci, ki so bili iztrgani iz naročja ljubečih staršev in predani rokam sovraštva. Verujemo, da jih je Kristus dosegel tudi v tem breznu, da jih je dvignil in vsakega posebej prijel za roko in jih osvobodil za novo življenje. »To je delo Božje ponižnosti, ki se ne ustavi pred našim grehom in se ne ustavi še pred tako skrajno človeško zavrnitvijo«, je v katehezi o Kristusu, našem upanju, zapisal papež Leon XIV (24. 9. 2025).

V berilu, ki smo ga slišali, apostol Pavel našteva stiske, ki so skoraj vse po vrsti veljale za naše kruto pobite fante in može, žene in otroke: »Kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni, kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse.« (2 Kor 6,9-10). Kruta je bila njihova Kalvarija. A ker so bili pobiti iz sovraštva do Boga in do človeku svetega, pobiti iz slepega sovraštva, porojenega iz sprevržene ideologije, smo lahko prepričani, da se je njihova kri zlila s krvjo nedolžnega Jagnjeta. Tako je njihova Kalvarija postala tudi oltar posvečenja. V skrajni stiski, ki so jo prestajali, ko so padali v smrt, ko so izgubili vse človeško, vsako človeško oporo ali tolažbo, a so kljub temu umirali z vero v Boga in v ljubezni do svojih najdražjih, so s tem v resnici imeli »vse«. In s tem kot ubogi, »mnoge bogatijo«.

Prav na to duhovno bogastvo, ki so ga pridobili naši mučenci, a ostaja med nami, žal, tragično prezrto in zanemarjeno, opozarjajo v zadnjem času vedno glasneje pogumni posamezniki in razne pobude, ki si prizadevajo omejiti zlo in v polnosti sprejeti žrtve nazaj v občestvo našega naroda in v človeški spomin. Ti ljudje so umirali z molitvijo na ustnicah in z globokim hrepenenjem v srcu. Njihova žrtev je zaklad milosti, ki lahko, če jo sprejmemo, prenovi in obogati naš narod z novim upanjem, ki ga danes tako zelo potrebujemo.

V evangeliju smo slišali Kristusovo molitev pri zadnji večerji: »Oče, posveti jih v resnici, tvoja beseda je resnica (Jn 17,17)« . Naši mučenci, ki so bili žrtve zla in laži, nas s svojim življenjem in smrtjo posvečujejo in zavezujejo za resnico. Tudi Resnica pisano z veliko, nas zavezuje za iskanje zgodovinske resnice. Iskanje resnice pa nikoli ni bilo lahko delo in so jo zmogli samo pogumni, zvesti in ponižni. Samo takšni zmorejo stopiti preko nesporazumov in zamer, zavzeti držo poslušanja, pogovora, izpovedi, soglasja in pomiritve. Resnica se je v Jezusu Kristusu učlovečila, zato tisti, ki iskreno iščejo Boga, morajo resnico iskati in odkrivati tudi v zgodovini. Božje učlovečenje nas zavezuje, da se ne ustavimo v tem iskanju, ki nas končno posvečuje, to je pritegne bliže k Bogu in človeku.

Seveda pa velja tudi obratno. Ko peša čut za konkretno zgodovinsko resnico, za priznanje dejstev in vrednot, zamre tudi čut za Božjo resnico. Pri človeku in v družbi, kjer se to zgodi, nastopi pot hiranja in izumiranja. Vsak lahko presodi, kako daleč je danes naša slovenska družba na tej poti.

Prosimo zato danes Gospoda, da nam okrepi upanje vanj, ki ima tudi za naš narod načrt za življenje, ne za smrti. Priporočajmo se našim mučencem, da nam izprosijo pogum in ljubezen, da ostanemo na poti hoje za Gospodom, čeprav nas svet sovraži, ker »nismo od sveta, kakor On ni od sveta« (Jn 17,14). A potrebno je vztrajati, že zaradi vedno novih otrok, ki se rojevajo, da bi jih ne doletela usoda Petrička. Potrebno je govoriti resnico, postavljati spominske table, obujati žalostne spomine z roko v roki, hoditi skupaj, saj le tako lahko kot narod premagamo razdvojenost. Četudi bo že naslednji dan zopet zagorelo. Resnice zemeljski ogenj ne more uničiti. Odpuščanje in ljubezen sta močnejša od sovraštva. Bog na križu je močnejši od zla in zlata. AMEN

Pridite, molimo skupaj, naj Bog podeli mrtvim in živim mir in Življenje. Prosimo, da bi dar njihove žrtve očistil naš narod ranjenosti, laži in sovraštva. Kličimo k Bogu in ga prosimo, naj človeštvo spodbudi k kesanju, naj spozna, da nasilje ne ustvarja miru, ampak le rodi še več nasilja – spiralo uničenja, v kateri je lahko vsakdo na koncu le poraženec!

Maksimilijan Matjaž,

Celjski škof

GOVOR DR. HELENE JAKLITSCH. 

Dragi prijatelji, dragi romarji,

zbrali smo se ob kraju, ki je pred osemdesetimi leti postal slovenska Kalvarija. Kraj, kjer se je zlo udejanjilo zunaj vsake človeške predstave o zlu. Tu je zlo zadihalo s polnimi pljuči in si dalo duška, »kot  ga oko še ni videlo in uho ni slišalo« (1 Kor 2,9). Koliko je bilo teh, ki so jih zvezanih rok odpeljali na bližnja in bolj oddaljena morišča, najbrž nikoli ne bomo izvedeli. Storilci so se potrudili, da za storjenim zločinom ne bi ostala nobena sled; na mrtve so nasuli tone smeti, nad njimi zgradili ceste, z dinamiti zasuli jame in nanje zasadili smreke. Tisti, ki so zaukazali ta strahoten zločin, ki je rodil prek sedemsto morišč, so zapovedali molk.

Tu, v tej zapovedi molka sta se našla rabelj in žrtve – tiste, ki so preživele. Ne eden ne drugi nista smela spregovoriti. Prižgana svečka v bližini krajev nedoumljivega zločina je pomenila nedopusten zločin zoper zapovedan molk. Kakšno moro so nosili v sebi tisti, ki so dan za dnem pred brezni ali rudniškimi jarki streljali na nedolžne, razgaljene žrtve, toda ko je prišla svoboda, o tem niso smeli spregovoriti. Niti besede o tem, da jih od notri razjeda zločin, ki ga morda niti niso hoteli. In vendar so ga storili. Nikomur se niso smeli potožiti, niti ne prositi odpuščanja tistih, ki so zaradi tega zločina izgubili svoje najbližje. Slutili so, da bi bili, če bi spregovorili, tudi sami deležni oznake »izdajalec«, ki jih je komunistična revolucija lepila tistim, ki jih je pošiljala v smrt, da bi bila njihova smrt v očeh ljudi bolj sprejemljiva. V strahu so se ozirali čez ramo, ponoči si niso upali zapreti oči, ker če so jih, so se pred njimi pokazale svetle, žive in odpuščajoče oči teh, ki so bili poslani v smrt. »Bili so to dolgi trenutki, prava večnost. Čakajoč na smrt sem napravil še enkrat obračun svojega življenja in odpustil svojim morilcem«[1], je zapisal 19-letni študent Vladimir le nekaj mesecev po tem, ko se je uspel rešiti iz jame smrti.

Redki so bili, ki so se uspeli rešiti iz tega zla. »Zakaj ravno jaz – na to nimam odgovora«, je dejal pokojni Janez Zdešar, ki je doživel grozo teharskega koncentracijskega taborišča. »Morda prav zato, da sem potem lahko pričal vsa desetletja, najprej v tujini, o resnici v domovini. Bog je hotel nekoga, ki bo povedal, kako je bilo; nič več in nič manj«.[2]

Nič več in nič manj. Nobene drame, nobenega iskanja pozornosti – le pričevanje o resnici. O tem, kaj se nam je pred osemdesetimi leti zgodilo. Tisti povojni meseci, ki so se napajali iz revolucije, začete v istem mesecu, ko je okupator napadel našo domovino, so pustili neizbrisni pečat na našem narodu in ga pohabili. Tako zelo pohabili, da še danes nosimo posledice. Toda še danes o tem težko govorimo. Dopovedujejo nam, da je bilo o tem izrečenih že dovolj besed. Da bi morali govoriti o čem drugem, bolj bistvenem za naš čas, za našo prihodnost. V zahtevi, da bi morali o tem, kaj se nam je zgodilo, molčati, so najbolj glasni prav nosilci revolucionarne dediščine. Motijo jih Pričevalci, motijo jih zgodovinarji, ki odkrivajo tudi temno stran meseca, motijo jih vsi, ki postavljajo pod vprašaj upravičenost revolucionarnega med vojnega in po vojnega nasilja. Motijo jih pravzaprav vsi, ki si želijo demokratično, pravno in pluralno državo, v kateri ni prostora za idealizirano podobo totalitarne preteklosti, v kateri je bilo storjenega toliko hudega.

Tragično in nedoumljivo je, da temu pozivu k molku in pozabi pogosto pritrjujejo celo ljudje, ki ne morejo prižgati sveče na grobu svojih prednikov, ker nimajo grobov; da k pozivu k pozabi zgodovine pritrjujejo ljudje, katerih domači so v tej zgodovini prenašali hude krivice in zaničevanja, ker so bili »proti nam«. Tu se vidi totalitarna poškodovanost, za katero trpimo in o kateri moramo znova in znova govoriti, če hočemo, da jo bomo enkrat resnično začeli zdraviti. Če hočemo kot narod preživeti, se moramo upreti molku, h kateremu nas silijo, ter zahtevati zdravljenje za našo ranjenost. Stvari je treba povedati take kot so in kot so bile.

Pisatelj Drago Jančar je nekje zapisal: »Diktatorjem in družbenim nasilnežem, ki imajo  na vesti zatiranje človekovih svoboščin in pravic … je treba povedati, kaj so: diktatorji in nasilneži; in zločincem je treba povedati kaj so: zločinci. In njihove spomenike je treba spraviti s trgov slovenskih mest v muzeje, kjer bodo zgodovinarji in obiskovalci v miru premišljevali o tem, kaj so zlega in kdaj tudi dobrega storili za svoj narod, za in zlasti zoper dostojanstvo in integriteto posameznega človeka. …. v imenu kulture in civilizacije ni mogoče braniti spomenikov ljudem, ki so uvedli teror in nekulturo ter Slovenijo za dolga leta spremenili v pokrajino nasilja, strahu in molka. Ne morejo biti njihovi spomeniki več bronasti maliki naše zgodovine, še najmanj demokratičnega časa.«[3]

Da, njihovi spomeniki in njihova dediščina ne bi smeli biti več bronasti maliki naše zgodovine, še najmanj pa demokratičnega časa, za katerega smo se, vsaj upam tako, zavestno odločili, ko smo se odločili za samostojno slovensko državo.

Danes bi radi ponosni dediščini to odločitev iz leta 1991 razvrednotili in ji dali drugo vsebino. Komunizem je pač mojster spreminjanja vsebine besed in mojster manipulacije. O tem je pogosto govoril Justin Stanovnik, globok mislec slovenske stvarnosti in soustanovitelj Nove Slovenske zaveze.  Občutljiv motrivec sveta je zagotovo zaznal, da se vedno pogosteje in vedno glasneje pojavlja misel, da se Slovenci ob odločitvi za slovensko državo pravzaprav nismo izrekali o prejšnjem sistemu, temveč je plebiscitarno odločitev za samostojno državo bolj spodbudila Slovencem nenaklonjena velikosrbska državna politika. Da socializem pravzaprav ni bil slab in mu ljudje niti niso nasprotovali, saj da so živeli dostojno življenje; življenje, kjer sta bila v ospredju solidarnost in medsebojna pomoč, ne pa divji, razčlovečeni kapitalizem, ki danes uničuje vse, kar pride pod njegovo kolesje. Ta misel, ki sicer korenini v laži in načrtni pozabi, se počasi, kot strup, širi po narodnem tkivu in zastruplja veselje in zdrav ponos, ki smo ga čutili ob lastni državi. Namesto da bi svoje nezadovoljstvo in razočaranje usmerili proti resničnemu vzroku za vedno manj konkurenčno, vedno manj pravno in vedno manj demokratično ter vedno manj pluralno Slovenijo, dopuščamo, da nam prav ti, ki so odgovorni za tako stanje v državi, zastrupljajo tisti svetal trenutek naše narodne zgodovine, v kateri se je uresničil tisočletni sen naših prednikov, če uporabim misel, ki je bila tolikokrat izrečena v začetku 90-tih let. To so tisti, ki so, z nekaj kratkimi prekinitvami, že desetletja na oblasti in nočejo sestopiti. Zaskrbljujoče je, da se ta misel širi tudi med pomladno čutečimi ljudmi; med ljudmi, ki  so se resnično veselili mlade slovenske države. Samo pomislimo, kolikrat se sami ujamemo v mislih in besedah, da se za tako državo, kot jo imamo danes, ni več vredno boriti in ne truditi. To so strašljive besede, ki bi jih morali preganjati. Najprej pri sebi, potem pa tudi v naši okolici. Zavedati bi se morali, da s takimi mislimi in besedami teptamo ideale, za katere so dali svoja življenja mladi fantje in možje, katerih se danes spominjamo.  O tem bi morali govoriti, toda molk je žal postal naša stalnica.

Zapoved molka, zaukazana ob strašnem zločinu, ki mu je bila priča domača zemlja pred osemdesetimi leti, je še vedno tu in se je zažrla globoko v nas. Tudi v mlajše rodove, tiste, ki šele vstopajo v svet s svojimi idejami, talenti in sposobnostmi. Ne vidijo in ne čutijo, kako je sistemska laž, ohrabrena z molkom, poškodovala tudi njih, njihovo sposobnost uvida, razumevanja in razločevanja med resnico in lažjo, med narobe in prav.

Privzgojena brezbrižnost, ne-odnos do zločina, ki se je zgodil v našem narodu, tudi njih dela neobčutljive za stiske tistih, ki jih dediščine ideologije razglašajo za ne-ljudi, ker ne mislijo enako kot oni.

Prišli smo tako daleč, da smo se kot družba sposobni pretreseno spominjati Srebrenice, ne zmoremo pa pretresenega spomina na po obsegu še hujši zločin, ki se je zgodil pri nas. Dnevno poslušamo o grozotah v Gazi. Zgroženo preštevajo mrtve palestinske otroke, nas pozivajo k brezkompromisni solidarnosti s Palestinci ter terjajo sankcije proti temu zločinu. Toda ta ista družba, tej isti ljudje ostajajo popolnoma hladni, brezčutni do pomorjenih otrok v Matjaževi jami pri Pevnem nad Škofjo Loko; do mater, ki so jim sredi teharskega taborišča iz rok trgali njihove otroke in jih nalagali na vozove, do ugrabljenih otrok s Petričkega, Ormoža in sirot, ki so zaradi povojnih pobojev ostale brez očetov.  

Nekaj je hudo narobe v tej dolini Šentflorjanski, če ob zločinih nad lastnim narodom ostaja srce kamnito, hladno in otopelo. Če nismo sposobni obsoditi zla zaradi zla – ker je zlo samo na sebi, potem ni več meje zanj. Potem je mogoče vsako zlo, ki ga povzroča nekdo, ki nam je blizu, s komer delimo podobne poglede ali ideale, opravičiti. Ko zlo ni več zlo samo na sebi, je dovoljeno vse. Banalnost zla, pravi Hannah Arendt. To se nam dogaja danes v naši domovini.

Zapovedani molk o storjenem hudem in spreminjanje zločina v nekaj dobrega, opravičljivega, dobivata močan odmev v naši stvarnosti. Izgubljamo občutek za prav, za dobro in predvsem za resnico. Samo pomislimo, kako samoumevna je postala v kratkem času misel, da se stare, bolne in nebogljene obsodi na smrt. Res da zavito v tančico solidarnosti, razumevanja, celo usmiljenja, toda v resnici gre za razvrednotenje človeka do te mere, da je smrt edina možnost, ki mu jo ob trpljenju ponujamo. V sozvočju s to mislijo se je našel tudi marsikateri redni nedeljnik. Da je temu tako, se je pokazalo pri zbiranju podpisov v podporo referendumu proti zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. S kakšno muko se je zbralo potrebnih 40.000 glasov! To bi nam moralo dati misliti.

Razvrednotili smo življenje nerojenega otroka ter splav razglasili za civilizacijski dosežek, čeprav pušča za seboj čustveno, duhovno opustošenje – tudi na kolektivni ravni, na ravni naroda.

Zadnja tri leta gledamo, kako nam pred našimi očmi uničujejo našo državo. Po vseh mednarodnih gospodarskih in drugih kazalcih nazadujemo tako hitro, da skoraj ni mogoče verjeti. Oblast kot po tekočem traku sprejema zakone, ki so škodljivi ne le za gospodarski, temveč še posebej za moralni razkroj našega naroda in družbe. Z zvrhano mero nadutosti in zaničevanja iz javnega prostora izključujejo drugače misleče ter se vedno pogosteje spogledujejo z idejami, ki nakazujejo pot v nedemokratično družbo. Naš naraven odziv bi moral biti, da bi se temu uprli, da bi klicali oblast k odgovornosti ter odločno zahtevali spremembe, toda namesto tega se držimo molka. Skozi dolgih osem desetletji so nas naučili, da je le molk garant za preživetje. Toda, če človek o zlu predolgo molči, ga ta molk notranje razjeda in uničuje. Ga razčloveči in naredi otopelega, brez volje do življenja. To se nam danes dogaja. Ne le na osebni ravni, temveč tudi na ravni naroda. Prevečkrat smo notranje popolnoma otopeli, brez volje do življenja. Danes nosimo posledice legitimnosti, ki je bila dana temu nedopustnemu molku, ki je žrtvam prepovedala govoriti.

Nepredstavljivo je, da žrtve fašizma in nacizma ne bi smele govoriti o tem, kar se jim je zgodilo. Toda to nepredstavljivost smo vzeli za samoumevno, ko govorimo o žrtvah komunizma. Prav zato je čas, da spregovorimo, če hočemo ne le preživeti, temveč zopet na polno zaživeti. Zato moramo govoriti. Znova in znova. Pričati moramo o resnici. O tem, kaj se nam je resnično zgodilo. Povedati moramo, kako je bilo. Nič več in nič manj. V tem moramo vztrajati, čeprav se na trenutke zdi, da gre za upanje proti upanju. Toda prepričana sem, da nam ob naših naporih, da bi resnica pretresla naše ljudi, da bi omehčala hladna in otopela srca ter nadomestila molk in pregnala zlo, stojijo ob strani naši mučenci, ki so svoj boj že dobojevali in ob tem ostali zvesti. Sebi, Bogu in domovini. Naj ob njihovem zgledu tudi mi postanemo boljši, bolj sveti ljudje.

[1] Pričevanje Vladimirja Zingerja (hrani Arhiv RS). 

[2] Pogovor z Janezom Zdešarjem, Radio Ognjišče.

[3] Drago Jančar, Temna stran meseca.