Vnesite vaš naslov
Lk 18,9–14
JE TUDI V TEBI KAJ FARIZEJA?
Farizejeva molitev se začne takole: »Bog, zahvaljujem se ti.« To je odličen začetek, saj je najboljša molitev hvaležnost in hvala. Vendar pa takoj vidimo razlog, za katerega se zahvaljuje: »da nisem kakor drugi ljudje«. In tudi razloži, zakaj: posti se dvakrat na teden, medtem ko se je bilo v tistem času obvezno postiti enkrat letno; daje desetino od vsega, kar ima, medtem ko je bila desetina predpisana samo za najpomembnejše pridelke. Skratka, baha se, ker po svojih najboljših močeh izpolnjuje podrobne zapovedi. Vendar pozabi največjo: ljubiti Boga in bližnjega. Ker je prepoln lastne gotovosti, lastne sposobnosti, da se drži zapovedi, lastnih zaslug in kreposti, osredotočen je le nase. Drama tega človeka je, da je brez ljubezni. Vendar pa tudi najboljše stvari brez ljubezni nič ne koristijo. In kakšen je rezultat brez ljubezni? Takšen, da na koncu človek, namesto da bi molil, hvali samega sebe. Gospoda ne prosi ničesar, saj ne čuti, dabi kaj potreboval ali bi bil dolžan, ampak da je upnik. Številne skupine, kristjani, katoličani gredo po tej poti.
In poleg tega, da pozabi na Boga, pozabi tudi na bližnjega, pravzaprav ga zaničuje: zanj nima cene, nima vrednosti. Ima se za boljšega od drugih. So »ostanki«, izmečki, od katerih se je treba distancirati. Kolikokrat vidimo, da se ta dinamika uresničuje v življenju in zgodovini! Kolikokrat tisti, ki je pred nami, kakor farizej pred cestninarjem, postavlja zidove, da bi povečal razdalje, da bi tako drugi postali še bolj zavrženi. Ali pa jih ima za zaostale in malovredne, zaničuje njihova izročila, izbriše njihove zgodbe, zasede področje, si prilasti dobrine. Koliko domnevnih vzvišenosti, ki se spreminjajo v zatiranja in izkoriščanja, tudi danes.
Lahko pogledamo tudi v svojo notranjost in vidimo, da je tudi za nas kdo manjvreden, primeren »za odpad«. Molimo, da bi prosili za milost, da se ne bi imeli za vzvišene, da ne bi postali cinični in posmehljivi. Prosimo Jezusa, naj nas ozdravi tega, da bi o drugih slabo govorili ali jih zaničevali. Po: E. Mozetič