Vnesite vaš naslov

Jn 2,13–22

ZVESTOBA RESNICI

Ko je Jezus umiral na križu, je potrdil svoj namen. Dal nam je zgled in Besedo, ki so jo učenci zapisali, da bi po njem živeli. Ne moremo govoriti o tem, da smo kristjani, če ne jemljemo za edino vodilo svojega življenja Kristusa in njegove besede. Evangelij ni le za branje in za občudovanje Jezusa, ampak je beseda življenja, oznanilo veselja - Bog nas odrešuje in vabi na pot za seboj.

Kaj to pomeni? Nedelja Kristusa kralja nas izziva, da dojamemo, zakaj je Jezus dal življenje, kaj je njegovo vodilo in kakšno vodilo zapušča nam. Jezus na križu dokazuje, da je zvestoba resnici temelj njegovega življenja. Jezus bi lahko iskal kompromis pri svojem oznanjevanju. Lahko bi se dogovarjal z Judovskimi velikaši, kaj je zanje še sprejemljivo, lahko bi bil bolj uvideven v svojih besedah, prijazen v svojih odgovorih. Lahko bi se bolj potrudil, da bi stvari večkrat in lepše razložil. Vendar postavlja resnico, čisto, neobdelano, neprilagojeno, za vodilo sebi in tudi nam. Krščanstvo ni religija kompromisov, je zvestoba resnici.

Kaj vodi to resnico? Globoka, prečiščena ljubezen. Tisto, kar je njegove nasprotnike najbrž najbolj motilo je, da se je ustavljal v ozadjih njihovih dejanj. Najhujši nasprotniki niso bili tisti, ki so javno tajili Boga, ki niso redno molili in prihajali v tempelj. Ne, bili so tisti, ki so redno molili, vendar je Jezus kazal na ozadja njihovih molitev: Bila je tradicija, pokazati se pred drugimi lepe, imeti takšno ali drugačno korist.

In še nekaj: Jezus ni sam sebi vodilo, vodilo mu je izpolniti Očetovo voljo. Ta pa v najtežjih trenutkih niti njemu ni razumljiva. V smrtni grozi zato prosi, naj gre kelih trpljenja mimo. A vendar to sprejme. Zdi se mi, da smo na Božjo voljo kot vodilo popolnoma pozabili; vse mora teči po naše. Bog si našega življenja ni zamislil tako. Skozi vse preizkušnje, ki nam jih pošilja, želi, da bi postali bolj njegovi.

Po: E. Mozetič