Vnesite vaš naslov

13–17

TUDI MI SMO POKLICANI DA PRIČUJEMO

Na praznik Jezusovega krsta nam evangelij predstavlja prizor, ki se je dogodil pri reki Jordan. Sredi spokorne množice, ki se je pomikala proti Janezu Krstniku, da bi prejela krst, je bil tudi Jezus. Stal je v vrsti. Janez mu bi to rad preprečil rekoč: 'Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni?' Krstnik se namreč zaveda velike razdalje, ki je bila med njim in Jezusom. Toda Jezus je prišel ravno zato, da bi zapolnil to razdaljo med človekom in Bogom. Če je on vse z Božje strani, je tudi vse s človeške strani, in združuje to, kar je bilo ločeno. Zaradi tega je prosil Janeza, naj ga krsti, da se izpolni vsa pravičnost. To je, da se uresniči Očetov načrt, ki gre po poti pokorščine in solidarnosti s krhkim in grešnim človekom, po poti ponižnosti in popolne bližine Boga do svojih otrok. Saj nam je Bog tako zelo, zelo blizu!

V trenutku, ko je Jezus stopil iz reke Jordan, se je zaslišal glas Boga Očeta iz višav: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Istočasno je Sveti Duh v obliki goloba prišel nad Jezusa in razodel javni začetek njegovega poslanstva odrešenja. Poslanstvo, za katerega je značilen stil ponižnega in krotkega služabnika, opremljenega samo z močjo resnice, kakor je prerokoval prerok Izaija: »Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo z resnico oznanjal pravico« (Iz 42,2–3), kot zvesti in krotki služabnik.

Kakšen je misijonarski stil Kristusovih učencev: oznanjati evangelij s krotkostjo in odločnostjo, ne da bi nad komerkoli kričali, brez kakršne koli domišljavosti ali siljenja. Resnično poslanstvo je privlačnost. Kako je mogoče pričevati za Kristusa? To se lahko začne iz močne povezanosti z njim v molitvi, češčenju in konkretni dejavni ljubezni. S posnemanjem Jezusa, dobrega in usmiljenega pastirja, in poživljeni z njegovo milostjo smo poklicani napraviti svoje življenje za veselo pričevanje, ki razsvetljuje pot, prinaša upanje in ljubezen.                                                                                                                                                   Po: E. Mozetič