Avtor: zuteharje Objavljeno: 24. 01. 2026

Vnesite vaš naslov

Mt 4,12–23

JEZUS KLIČE K NOVEMU POSLANSTVU

Nedeljski evangelij pred nas postavlja prizor, ki prikazuje Jezusa ob Genezareškem jezeru. Tam naleti na ribiče Andreja in Petra, nato pa še na Jakoba in Janeza. O zadnjih dveh je rečeno, da sta s svojim očetom v čolnu popravljala mreže. V njihov idilični, zasanjani vsakdan je kot strela udarila Jezusova beseda: »Hodite za menoj.« V tej besedi, v njegovem pogledu in pojavi je moralo biti nekaj, čemur se niso mogli upreti. Pustili so popolnoma vse: mreže, čolne in očeta ter šli za njim.         

Jakob in Janez sta torej ravno popravljala mreže. Tu pa pride nekdo, ki ju povabi k neizmerno pomembnejšemu delu: skupaj z njim popraviti ta svet, še več, ozdraviti ga v korenini, prinesti mu odrešenje, edinost, smisel in upanje. Vse to je povzeto v besedi: Božje kraljestvo. To kraljestvo je Jezus oznanjal in je po njem že stopilo v ta svet. Začelo je kaliti in rasti v Cerkvi, ki jo je on ustanovil in postavil na apostole.

Marsikdo se kdaj vpraša, ali je ta svet odrešen, ko še zdaleč ni takšen. A poglejmo te tako neznatne začetke: Jezus pokliče nekaj preprostih ribičev in poljedelcev. Toda njegova oseba in njegov evangelij sta odtlej neustavljivo osvajala svet. Nešteto misijonarjev in misijonark, redovnikov in duhovnikov se mu je doslej odzvalo. On namreč nikoli ni nehal klicati ljudi k tej enkratni avanturi: »popravljati« svet, ne ribiških mrež; prekvašati svet z evangelijem in njegovo močjo.

Največje zlo na svetu ni moč hudobije, pravijo, ampak šibkost dobrote; ni vse v tem, da so slabi ljudje hudobni, ampak da so dobri ljudje premalo dobri.

Svet pa se ne bo spremenil na bolje, če bomo kazali na druge. Začeti je treba pri sebi. Edini košček tega sveta, ki ga lahko spremeniš, je tvoje srce.

Ne pozabi: Jezus ne odneha s svojim klicem. Kliče tudi tebe! Si pripravljen pustiti svoj stari stil življenja in sprejeti nov izziv?                                                                                                                                        Po: E. Mozetič