Vnesite vaš naslov

Jn 14,1–12

VERUJ IN ČAKA TE ČUDOVITI CILJ

V današnjem evangeliju poslušamo začetek Jezusovega tako imenovanega 'Poslovilnega govora'. To so besede, ki jih je namenil svojim učencem ob koncu zadnje večerje, tik preden se je soočil s trpljenjem. V tem tako dramatičnem trenutku je Jezus začel z besedami: 'Vaše srce naj se ne vznemirja.' To pravi tudi nam med dramami življenja. Toda kako živeti, da se srce ne bo vznemirjalo?

Gospod nakaže dve zdravili proti vznemirjenju. Prvo je: 'Vame verujte.' Ta nasvet se zdi rahlo teoretičen, abstrakten. A Jezus ve, da se v življenju med najtežjo stisko, vznemirjanjem, porodi občutek, da ne bomo zmogli, da se čutimo sami in brez opornih točk pred tem, kar se dogaja. Te stiske, v kateri se nizajo težave, ne moremo prebroditi sami. Potrebujemo Jezusovo pomoč. Zato Jezus zahteva, da imamo vero vanj; da se ne zanašamo samo nase, ampak nanj. Rešitev prihaja preko zaupanja. Jezus je vstal in živi ravno zato, da je vedno ob nas. Tako lahko rečemo: »Jezus, verujem, da vselej stojiš ob meni. Verjamem, da me poslušaš. Prinašam ti to, kar me vznemirja, svojo stisko. Verujem vate in zaupam ti.«

Je pa še drugo zdravilo za vznemirjenje, ki ga Jezus izrazi z besedami: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč ... Odhajam, da vam pripravim prostor.« Poglejte, kaj je Jezus storil za nas? Prostor nam je rezerviral v nebesih. Nase je vzel našo človeškost, da bi jo prenesel onkraj smrti v nov prostor, v nebesa, da bi tam, kjer je on, bili tudi mi. To je gotovost, ki nas tolaži, da je rezerviran prostor za vsakega. Tudi zame. Tudi zate. Ne živimo namreč brez cilja in brez smeri. Pričakujejo nas, dragoceni smo. Bog je 'zaljubljen' v lepoto svojih otrok, zato je za nas pripravil najdostojnejši in najlepši prostor, raj. Ne pozabimo tega, da je bivališče, ki nas čaka, raj. Tukaj smo samo prehodno. Ustvarjeni smo za nebesa, za večno življenje, da bi večno živeli. Večno je nekaj, česar si sedaj ne znamo niti predstavljati. Še lepše pa je pomisliti na to, da bo večno vse v veselju, v polnem občestvu z Bogom ter z drugimi, brez solz, žalosti, ločitev, skrbi …                                                                                                                                                  Po: E. Mozetič