Vnesite vaš naslov

Jn 17,1–11

ENO Z OČETOM

Jezus nas v velikoduhovniški molitvi vabi v odnos z Očetom. Ta odnos je ključnega pomena tako zanj kot za nas. V odnosu do Očeta govori o izpolnitvi svojega življenja, svojega poslanstva, o cilju življenja. Odnos z Očetom nam predstavlja kot temelj naših hrepenenj po nebesih, po polnem življenju, hrepenenj po srečanju z živim Bogom.

In kakšen je odnos med Jezusom in njegovim Očetom?

Na prvi pogled nam je jasno, o kakšnem odnosu govori, a če pogledamo od blizu, odnosa oče – sin, kakor ga predstavlja Jezus, sploh ne poznamo. Spomnimo se, kako učence uči moliti očenaš. V molitvi očenaš Jezus nagovarja očeta kot Abba – očka, a besede so »vzvišene«, kakor da bi govoril s kraljem. Besede so podobno kot v molitvi očenaš vzvišene tudi v velikoduhovniški molitvi, kjer Sin pravi: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe ...« Jezus v tem odnosu združuje »otroškost« in izredno spoštovanje, bližino in izredno ponižnost. Takega odnosa oče – sin s svojimi očeti ali svojimi sinovi, kjer bi bili hkrati otroci in v vsej polnosti očetu enakovredni, ne poznamo. Jezus nas vabi, naj bomo eno, kakor sta on in Oče eno. A kaj je to?

Poskušajmo premisliti, kakšen je odnos Jezus – Oče. To je »otroški odnos«, se pravi odnos, ki je zaupen, topel, poln hrepenenj, poln sanj o lepem, navdušuje, vleče v odnos enosti, spodbuja k oznanjevanju.

Biti eno pa pomeni dojeti in sprejeti neprecenljivo vrednost poklicanosti; vzvišeno lepoto služenja in darovanja; pomeni veselje v povezanosti z drugimi in ustvarjanje občestva.

Gospod naj nam vsem pomaga, da bomo tudi mi postajali eno, kakor sta on in Oče eno.                                                                                                                                                                                                                                                                                                                  Po: E. Mozetič