Vnesite vaš naslov

Mt 10,37–42

zakaj BI NAJ IMEL JEZUSA RAJŠI OD BLIŽNJIH?

Mar ni nesmiselno, da Jezus v današnjem evangeljskem odlomku začenja z neke vrste razdorom, ko govori o tem, koga imamo rajši: očeta, mater, sina, hčer? Ta problematika je med nami pogosta tudi brez njegove »provokacije«. Spor med mladino in starši je zelo običajen. Kaj nam je treba še njegovega podžiganja? Kaj bi Jezus rad z vsem tem radikalizmom? Čemu ta ostrina? Zakaj bi Jezus ta spor med starši in mladino še poglabljal? V Cerkvi smo razvili do tega dve drži: prva, splošna je, da o tem raje ne govorimo, preslišimo in ostajamo v Stari zavezi: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.« Nekateri pa vzamejo to delno zares, in sicer tako, da se s starši prepirajo in uveljavljajo svoj prav.

Nemir in spor pa je mogoče razumeti prav le v luči druge polovice današnjega evangeljskega odlomka, ki nosi naslov Plačilo. Jezus hoče svoje učence usmeriti v svet, ki jih presega, v svet onkraj. Slišali smo, naj bi Jezusovega učenca ne zanimalo nič drugega več kot Božje plačilo v nebesih.

Zdi se, da danes med kristjani sploh ni resnega razmisleka o večnosti, o Božjem plačilu. Da se o tem, kaj pride po smrti, sploh ne razmišlja. Vse hočemo imeti plačano 'na roke' in takoj. Korist mora biti takojšnja, kdo bo čakal na večno plačilo. Pa vendar je mogoče razmišljati globlje le, če sta Bog in večnost edino merilo vrednosti našega življenja. Le če sta merilo Bog in večnost, lahko razumemo, kaj pomeni priznati Jezusa pred ljudmi. In prav tako, le če sta merilo Bog in večnost, lahko razumemo, zakaj se je vredno spreti celo z domačimi.

Zakaj moramo torej imeti Jezusa rajši kot domače? Ker je resnica o življenju v Božjih rokah, ne v rokah staršev. Hoja za Jezusom je prava le, če je on edina resnica in edino vodilo. To pa ne pomeni, da na poti za njim ne potrebujemo pomoči, opore, usmeritve. Prav pri tem so starši svojim otrokom pomemben zgled in vodilo, a nikoli končno merilo.                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                  E. Mozetič