Vnesite vaš naslov
–43
NAJPREJ JE POTREBNO POČAKATI NA SADOVE
Na spletu danes ni težko najti opisov in podobe ljuljke. Na eni od strani piše približno takole: Ljuljka je tako podobna pšenici, da jo v nekaterih področjih poimenujejo kot žito. Ljuljka in pšenica sta si izredno podobni, vse dokler ne zraste klas, potem pa se razlikujeta po:
- Pšenični klasi so tako težki, da celotno rastlino upognejo, medtem ko so klasi ljuljke lahki in ostanejo pokončni.
- Ko klasi dozorijo, se pri pšenici obarvajo zlato rjavo, pri ljuljki pa počrnijo.
- Ko ljuljka dozori, se zrna nagnejo proč od stebla, pri pšenici pa ostanejo tako, kot so rasla.
Opis ljuljke nam lahko pomaga razumeti, zakaj je potrebno počakati do žetve. Ko je ljuljka majhna je ni mogoče ločiti od pšenice, ko dobiva svojo končno podobo, pa je žetev pred vrati.
Ob tem in ob naslednjih dveh prispodobah sem pomislil, da je najbrž res pogosto težko ločiti dobro od slabega. Če pogledamo pšenico, vidimo, da je na začetku podobna ljuljki. No, zrna so nekoliko večja in lepša. Lahko bi rekli, da je mogoče prepoznati dobro že v kali. A to nam ovrže prilika o gorčičnem zrnu in o kvasu. Gorčično zrno ni ravno zgledno, kvas pa so glive, ki so na videz prav neugledne. V samem začetku torej zla ni lahko ločiti od dobrega.
Torej je potrebno čakati! Na kaj že? Na sadove! Jezus pravi na drugem mestu: Drevo se pozna po sadu. Tu pa se mi zastavi resno vprašanje. Kakšni pa naj bi bili naši sadovi? Da se ne oddaljimo od prilike, se vprašajmo, v čem je razlika med ljuljko in pšenico, med gorčico in kako drugo rastlino, med kvasom in drugimi glivami. Pšenica je hrana za ljudi, gorčično zrno daje zavetje, kvas pa omogoča, da je kruh dober, da je rahel, okusen. Sadovi naj bi torej bili tisti, po katerih se nekaj prepozna za dobro ali slabo. Če prinašajo sad, ki drugega nasiti, dajejo okus in varnost, potem so pravi.
Po: E. Mozetič