z Jezusom na morju
Mt 14,22-33
KO PODVOMIMO, TUDI MOČ POIDE
Ob današnjem odlomku bi se komu lahko zazdelo, da Jezus draži učence. Temu ni ravno tako, le rad pa bi jim pokazal, kdo je On. Naj se vendar zavedo, da je med njimi Bog sam. Da tega Boga ne morejo pošiljati kot hlapca, kamor se jim zljubi. A spreobrnjenje se pri apostolih, tako kot pri nas, ne dogaja ravno naglo. Najprej se prestrašijo in ničesar ne razumejo. Ko pa se jim Jezus spet dobrohotno razodene, ostajajo apostoli pri starem. Peter jih pooseblja, ko namesto da bi prosil, skoraj ukaže: »Gospod, če si ti, mi zapovej, da pridem po vodi k tebi.« Kakšna ponižnost?! Hkrati izraža dvom, potem pa še ukazuje. Vse je po starem. Kljub čudežu s kruhom, kljub blagim opozorilom, da niso oni gospodarji Božjega delovanja, Peter narekuje, kako naj se Bog obnaša, da bo on lahko veroval. Jezus se tudi tokrat ne pusti zmesti. Pridi, si misli, saj ti tudi to ne bo pomagalo. Seveda po vodi brez vere ne bo šlo. No, po napornem dnevu morajo učenci vsaj približno priznati, da so le ubogi ljudje, Gospod pa je Božji Sin.
Mar nismo na las podobni učencem. V glavi imamo svoje scenarije, svoje predstave in naročamo Bogu, kako naj jih uresniči.
Tako ne bo šlo. Pred Bogom bomo morali priznati, da je On gospodar vsega. Da le On lahko pomiri vihar in pomnoži kruh. Mi smo ubogi učenci, ki ga lahko predvsem prosimo, naj nas vzgaja. Naj nas oklesti pomembnosti in sebičnosti. Naj nam pove, kaj naj storimo. Mogoče je dovolj, če nam od tega evangeljskega odlomka ostane le eno: da si skušamo reči »Bog je Gospod, mi pa smo njegovi služabniki«.
Evangelij nam danes sporoča, da naj skušamo v preizkušnjah vztrajno iskati Božji pogled, zaupati v njegovo besedo. Moč vernika mora nazadnje v polnosti izvirati iz Boga, lepota ni v brezskrbnosti, ampak v sadovih naporov in tveganja, mir ni v gotovosti, ampak v zaupanju, da je Bog z nami. Po: E. Mozetič