Vnesite vaš naslov
Mt 15,21–28
JEZUS PREIZKUŠA ZAUPANJE
Neverjetno zgoščen oris žive vere. Najprej je očitno, da kánaanska žena razume vero kot dar, ki ni privilegij, ampak jo žene v ljubezen do bližnjega. Potem lahko vidimo, da se njena vera izraža v neustavljivem hrepenenju po dobrem. Nobena ovira ne more premagati tega hrepenenja. Ženina vera odraža neskončno zaupanje v Božjo ljubezen. Ona ve, da Bog ne vara. Bog ljubi, zato noče obupati na poti, ko prosi za svojo hčer.
Žalostna plat te zgodbe so apostoli. Tisti, ki so Gospodu najbližji, so ob njem v danem trenutku popolnoma iz lastne koristi. Namesto da bi ženo spodbujali, naj vztraja, da je njihov učitelj resnično dober in ji bo zagotovo pomagal, vidijo le lastno korist in poskrbijo le zase.
Tragično podobo naše vere prinaša Jezusova kruta drža, ki preskuša ženino zaupanje. Kot bi hotel reči: Če resnično ljubi, če resnično veruje, bo sposobna prenesti ponižanje. Da, to je Božja ljubezen, ki izziva našo ljubezen, ki izziva našo vero in nas vabi na križ.
Ni težko ugotoviti, kje smo šibki, v kaj zapadamo, kje na poti bi že odnehali. Lahko še pomislimo, kaj nam more pomagati, da bi bila naša vera tako globoka in trdna. Stari, vsem znani stebri naše vere, so molitev, odpoved in dobra dela. Če hočemo, da bo naša vera resnično živa, mora biti v službi sočloveku. Torej na pot dobrih del, k zavzetemu delu za bližnjega! Za to nam ni treba oditi od doma. Moj bližnji je že doma. Živim zanj? Ga resnično ljubim?
Potrebno je poudariti, da bo zavest o neskončni Božji ljubezni, ki se tako rada skriva, živa le, če jo bo hranila goreča in vztrajna molitev. Ne molitev iz navade. Ta je osnova, da naša vera sploh preživi. Za živo vero potrebujemo gorečo osebno molitev. Moramo se srečati z Gospodom iz oči v oči, da bomo tudi v preizkušnjah zmogli zaupati, da Bog ni pozabil na nas. Po: E. Mozet