Vnesite vaš naslov
Mt 18,15–20
OPOMINJATI, TODA KAKO?
Jezusova beseda nam danes kar ugaja, če se seveda lahko najdemo na pravi strani in če zaradi opominjanja ne naletimo na posmeh. Jezus jasno pove, da je potrebno opominjati bližnjega za grehe. Če nas v opominih ne sliši, naj nam bo kakor tujec – pogan in cestninar. Kaj bi to lahko pomenilo?
Vzemimo primere: Otroci! Če vam prijatelj v šoli nagaja, ga opomnite na štiri oči, potem pokličete za priče še druge prijatelje in nazadnje povejte učiteljici. Če vas ne posluša, kar se bo najbrž zgodilo, ga imate za ’tujca’, torej ga ta dan ne pogledate več. Bi šlo tako?
In starši! Če vas otroci ne poslušajo, pokličete za pomoč soseda, potem pa poveste še v šoli ali župniku, potem pa naj bodo otroci kakor ’tujci’?
In mož ali žena: če te sozakonec ne posluša, ga po istem postopku posvariš, če te ne sliši, živiš naprej z njim kot s ’tujcem’?
Ali je po tej poti med nami še kdo, ki ne bi bil pogan ali cestninar. Saj ga vsi lomimo in ponavljamo svoje grehe in napake. Ali je Jezus mislil tako, kot sem opisal? Da in ne hkrati.
Da, potrebno je vztrajati in priti v težavi do dna, a ne brez zavzetega odnosa. Sočutje, molitev in premišljevanje ob Svetem pismu ter sprejemanje trpljenja so okvir, znotraj katerega je mogoče prav živeti evangelij, ki nas vabi k bratskemu opominjanju. Torej, Jezus nas vabi, da ne živimo le zase, ampak da dobro, ki ga ob njem spoznavamo, prenašamo na druge, in sicer z bratskim opominjanjem.
Opominjali se bomo tako, da bomo šli tja, kamor nas kliče Bog, ne, kjer nam je lažje; tako, da bomo pripravljeni za bližnjega dati življenje, ne pa iskati ugodje; tako, da ne bomo popravljali Božjih načrtov, ko nam ne ugajajo; ubogali bomo in nosili težo odgovornega življenja; ne bomo zbežali, ko nam postane naporno; izpolnili bomo, kar smo obljubili, čeprav bi se raje umaknili. Po: E. Mozetič