Vnesite vaš naslov

Mt 18,21–35

USMILJENA LJUBEZEN

V priliki o usmiljenem kralju najdemo dvakrat tole prošnjo: »Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.« Prvič jo izgovori služabnik, ki dolguje svojemu gospodarju deset tisoč talentov, kar je ogromna vsota. Drugič pa jo ponovi drugi služabnik istega gospodarja. Tudi on ima dolg, vendar ne do gospodarja, temveč do istega služabnika z ogromnim dolgom. A njegov dolg je zelo majhen. Jedro prilike je oprostitev, ki jo je gospodar izkazal služabniku z velikim dolgom. Evangelist je poudaril, da se je 'gospodar usmilil'. Nikoli ne smemo pozabiti te besede, ki je ravno Jezusova: 'Se je usmilil tega služabnika, ga oprostil in mu dolg odpustil.' Ogromen dolg in zato velika oprostitev. Toda ta služabnik se je takoj zatem izkazal za neusmiljenega do svojega tovariša, ki mu je bil dolžan zelo malo vsoto. Ni ga poslušal, grmel je proti njemu in ga vrgel v ječo, dokler ne bo poplačal tistega malega dolga. Gospodar je zvedel za to in je ogorčen poklical hudobnega služabnika in ga obsodil. 

V priliki naletimo na dve različni drži: tisto Božjo, ki jo predstavlja Kralj, ki je veliko odpustil, ker Bog vedno veliko odpušča, in tisto človeško. V Božji drži je pravičnost prežeta z usmiljenjem, medtem ko je človeško ravnanje omejeno na pravičnost. Jezus nas spodbuja naj se pogumno odpremo moči odpuščanja, kajti v življenju se ne more vse rešiti s pravičnostjo; to vemo vsi. Potrebna je namreč usmiljena ljubezen, ki je tudi osnova Gospodovega odgovora Petru na vprašanje pred priliko. Peter vpraša: 'Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene?' Jezus pa odgovarja: 'Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.' V simboličnem svetopisemskem jeziku to pomeni, da smo poklicani vedno odpuščati!

Kolikšnemu trpljenju, razkolom, vojnam bi se lahko izognili, če bi bila odpuščanje in usmiljenje stil našega življenja tudi po družinah. Koliko je neenotnih družin, ki si ne znajo odpustiti. Koliko bratov in sester je, ki nosijo v sebi zagrenjenost. Usmiljeno ljubezen je potrebno vnesti v vse človeške odnose: med zakonca, med starše in otroke, znotraj naših skupnosti, v Cerkvi in družbi.                                                                                                                                                                                                                   Po: E. Mozetič