Vnesite vaš naslov

Mt 21,28-32

ZVESTOBA

Stati za svojimi besedami je včasih presneto težko. Včasih se tudi zgodi, da moraš kaj vzeti nazaj: prehitro si stegnil jezik, se počutil varnega, mislil, da ti je vse jasno... Velike stvari rastejo počasi. Včasih nekaj šteje že dobra volja, da nekaj storiš, a včasih je pač treba pregrizniti dvome in tvegati. Ne po neumnosti, s treznim pogumom.

Jezusova prilika me v marsičem spominja na sedanji Zahod: kristjani ob krstu obljubijo velike stvari, pa se jih potem ne držijo in ne stojijo za njimi - prvi sin. Po drugi strani pa morda nekateri očitno zavračajo krščanstvo (morda ravno zaradi omenjene mečkaško-izdajalske drže), pa se vendar iskreno trudijo za dobro - drugi sin.

Neki misijonar je rekel, da je od vseh ljudi najtežje evangelizirati kristjane ...

Nekoč je študentka, potem ko je prebrala evangeljski odlomek o dveh sinovih v vinogradu, dejala: »Ta prilika je podobna meni. V srednji šoli sem 'zabluzila', popolnoma sem zašla, sedaj pa sem našla Boga. Neskončno sem srečna in rada bi vsem zaklicala: iščite Boga, odločite se zanj z vsem srcem. Ni pomembno, tudi če je vaša preteklost razvalina, ni pomembno, če ste v življenju že toliko stvari zapravili. Pomembno je, kar bo na koncu.«

Koliko svetnikov poznamo iz zgodovine, ki so bili veliki grešniki, ali pa so preganjali in blatili Cerkev, potem pa so pustili, da je Bog iz njihovega življenja naredili mojstrovino.

Mar to pomeni, da moja zvestoba nič ne šteje? Mar to pomeni, da moram tudi sam najprej zapustiti Boga in Cerkev, da bi ga potem zares odkril? Ne! Pomeni pa, da svoje zvestobe in svoje prizadevnosti nimam kam shraniti, ampak jo moram živeti. S to priliko je Jezus ošvrknil farizeje in številne poznejše kristjane, ki so in bodo računali, da je pred Bogom mogoče živeti pravično in da ne potrebujejo spreobrnjenja.

Po: E. Mozetič

Svojo zvestobo Bogu, narodu in Cerkvi je v polnosti uresničil Anton Martin Slomšek. Zato je naš blaženi, nam zgled in priprošnjik.