Vnesite vaš naslov

Mt 22,15-21

ZANKA

Namen vprašanja, ki vodi sodelavce farizejev v današnjem evangeljskem odlomku, je jasen. Ujeti Jezusa v besedi. V eni sami misli pa povedo tudi vse o odnosu do Jezusa. Pravijo: ’Vemo, da si resnicoljuben in da res učiš tako živeti, kot hoče Bog.’ Torej vedo, da je Jezus pravičen in dober. Govori in dela tako, kot Bog pričakuje od vernika.

Zakaj ga je potrebno skušati? Odgovor je preprost in jasen tudi njim samim. Napoti jim je in potrebno ga je odstraniti. Zaradi Jezusovega vpliva ljudstvo ni več tako slepo in pokorno – in odkar Jezus nastopa, nimajo toliko koristi, kot so jo imeli pred tem. Kje naj nastavijo past?

Preprosto! Nastavili jo bodo tam, kjer je najbolj gotovo, da se bo ujel. Cesar je sovražnik, a hkrati nujno zlo. Nihče ga ne mara, ne oni ne ljudstvo. Vsi govorijo o krivici, da morajo plačevati davke, vendar javno si tega ne upajo govoriti. Jezus, ki je resnicoljuben, bo najbrž to povedal javno, zaradi tega pa ga lahko tožijo in obsodijo. Kakšna pokvarjenost! Tisto, kar vsi mislijo, kar vsi vedo, še več, tisto, s čimer se tudi vsi strinjajo – t.j., da je plačevati davke tujcu krivica, to bodo uporabili proti poštenemu verniku! A Jezus je preveč pameten, da bi ga mogli ujeti v tako poceni zanko. Za past se bodo morali še potruditi, pokvarjenost pa ostaja.

Jezus se je tokrat izmaknil zanki. Ni se spopadel s takratno oblastjo v shodnici, ampak je naprej zavzeto skrbel za dvanajstere, jih opogumljal in usposabljal za misijonsko delovanje. Vedel je, da sam ne bo zmagal proti hinavščini. Podobno so mnogi pogumni oznanjevalci ubirali različne poti do oznanila ter obšli nastavljene zanke. Še posebej iznajdljivi morajo biti pri svojih besedah in ohranjanju Kristusovega nauka številni misijonarji na različnih koncih sveta, kjer oblast preži nanje, da bi jih lažje ujeli oz. jih ovirali pri njihovem delu. In nenazadnje moramo biti tudi vsi mi kristjani v svetu, ki nas danes obdaja, nadvse spretni, da bi lahko sledili evangeliju, hkrati pa tudi svetu sporočali, katere vrednote je potrebno živeti.                Po: E. Mozetič