Avtor: zuteharje Objavljeno: 31. 10. 2026

Vnesite vaš naslov

Mt 5,1–12a

POT SVETOSTI – POT ZDRUŽITVE Z OBČESTVOM SVETIH

Kaj nam sporoča odlomek o blagrih? Zvenijo zelo tolažilno, za mnoge tudi nerealno, a dejansko gre tu za Jezusov življenjski program. Na tem svetu imamo stisko, vendar moramo zaupati Vanj, saj je svet premagal. In vse stiske, ki jih na tem svetu doživljamo, imajo svoj smisel. Lahko bi rekli, da gre tu tudi za dopolnitev starozavezne postave. To seveda ne pomeni, da bi morali sedaj sami sebe trpinčiti – daleč od tega. Toda že na tem svetu moramo napeti vse sile, da bi drug drugemu lajšali trpljenje. To je namreč pot v nebesa. In človek postane svoboden dejansko šele takrat, ko spozna, da v pomoči drugemu ničesar ne izgubi, ampak veliko pridobi. Jezus nas tako vabi h krotkosti, čistosti srca, usmiljenju, miroljubnosti, pravici, vztrajanju v hoji za Njim tudi za ceno preganjanja in tudi – v uboštvo duha. To pa je morda vrednota, ki jo najtežje razumemo. Uboštvo pomeni predvsem nevezanost in notranjo svobodo. Tako kot uboštvo ni sinonim za revščino, tudi biti ubog v duhu ne pomeni duhovne revščine ali plehkosti. Prav nasprotno. Nekdo, ki je ubog v duhu, bo s tem priznal, da je odvisen od Boga in da mu je vse, kar ima, podarjeno. To je pogosto v navzkrižju z mnenjem, ki ga ponuja tosvetna mentaliteta: “V življenju mi ni bilo nič podarjeno.”

Ko sprejmemo ta Jezusov program za življenje, smo dejansko že na poti svetosti in na poti združitve z občestvom svetih, z nebeško Cerkvijo. Zemeljska smrt je tu samo vmesni preskok. Kajti sv. Frančišek pravi, da se s smrtjo rodimo za večno življenje – vendar se moramo sami odločiti, v kakšno kakovost večnega življenja se želimo roditi.

In navsezadnje: pot v nebesa se začne, ko se zavedamo lastne krhkosti in da smo potrebni spreobrnjenja.                                                                                                                                                                            Po: E. Mozetič