Avtor: zuteharje Objavljeno: 14. 11. 2026

Vnesite vaš naslov

Mt 25,14–30

TALENT KOT DAR IN NE BREME

V današnjem evangeliju je zanimiva delitev premoženja. Jezus pravi, da je gospodar izročil svoje premoženje – vsakemu po njegovi zmožnosti. Enemu je dal pet, drugemu dva in tretjemu en »talent«. Čeprav se zdi krivično, zakaj so dobili različno, pa Jezus pojasni: glede na zmožnosti. Nismo enaki, a vsak ima dovolj, ravno prav. Vprašanje je, ali zaupamo gospodarju, da nam je razdelil pravično, da je dober in da ve, kaj je za nas resnično dobro.

Najprej se lahko ob tej priliki vprašamo: Ali vemo, koliko smo prejeli v razmerju do drugega: pet talentov, dva ali enega? Ne vemo, zato tudi ne moremo biti sodniki, koliko drugi zmore in mora pridobiti. Pa vendar smo tako pogosto sodniki. Kljub temu je na nas le, da drugemu pomagamo in ga spodbujamo, naj trguje in ne lenari. Koliko naj pridobi, ne vemo.

Kakor je ta preprosta logika pomembna, da ne obsojamo, lahko iz nje živimo tudi brez nezdrave tekmovalnosti in zavisti. Imamo dovolj, ravno prav in drugi nima preveč. To je drugo spoznanje, ki ga prilika ponuja. Bog ve, kaj potrebujemo, zato ni razloga za zavist. Pa vendar moramo najbrž priznati, da nas pogosto žene zavist, nevoščljivost in ljubosumje.

Tretje, kar lahko vidimo v priliki, je gospodarjev odgovor. Vsakemu, ki prinese talente, pravi gospodar: ’Prav, dobri in zvesti služabnik!’ Kako redko se zavedamo, da smo pravzaprav na svetu služabniki, tisti, ki jim je premoženje zaupano v upravljanje, nismo pa nikoli gospodarji. Gospodar je vedno le eden, t.j. Bog. In prav iz te ’pozabljivosti’ izvira nesreča tretjega služabnika, ki vidi v gospodarju predvsem trdega človeka. Ta nesrečnež namreč ugotavlja in pravi gospodarju: »Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul.«

V tem odgovoru je skrita vsa nesreča služabnika. Kar je prejel, tega ne razume kot dar, ampak kot breme.          Vse v našem življenju lahko razumemo kot dar, za katerega smo odgovorni Bogu in bližnjim, lahko pa si zamišljamo, da je vse, kar smo in imamo, naša last in zasluga. Če je naša last, se bomo ves čas bali, da nam bo kdo kaj odnesel, krivica bo, da drugi od tega pričakuje korist itd. Če pa je dar, potem bomo doživljali veselje obdarjenosti; veselje nad darovalcem in nenazadnje tudi veselje nad upravljanjem z darom, ki razveseljuje darovalca in naše bližnje. Vse je dar! Bog je dobri darovalec in upravljanje z darom je v veselje nam in bližnjim. Vse skupaj je torej lahko eno samo veselje. Tako vidim kot dar: naše življenje, naš poklic biti moški, biti ženska, biti poročeni, posvečeni ali samski, biti v svojem konkretnem poklicu, vse sposobnosti, ki so nam podarjene …

Koliko lepega lahko v tem doživljamo! Vse to je dar in Bog želi, da se tega veselimo, s tem trgujemo – rastemo, živimo za druge in stopamo pred darovalca s hvaležnostjo.                                         Po: E. Mozetič