Duhovna misel 4. velikonočna nedelja 2025
S PRAVIM PASTIRJEm SE NE BOMO NIKOLI POGUBILI
Globoko v nas je želja in potreba po nekom, ki skrbi za nas. Ob rojstvu smo nemočni in nebogljeni; naše življenje se ne bi nikoli ohranilo, če ne bi bilo nekoga, ki je poskrbel za nas. Torej je ta potreba v nas že vrojena. To »skrb drugega« za nas pravzaprav potrebujemo vse življenje, seveda v različni obliki. Tudi če se materialno osamosvojimo in ni več drugim treba skrbeti za nas, jih potrebujemo v duševnem in duhovnem smislu za normalen razvoj in življenje: vzajemno potrebujemo odnose ljubezni, čustveno bližino ... V to vključimo vse, kar smo in kar imamo, saj si najpomembnejšega za polno življenje ne moremo dati sami sebi, ampak lahko to dobimo le iz darovanjskih odnosov in srečanj med seboj.
Jezus s primero o ovcah in pastirju pove, da lahko samo Kristus v polnosti
poskrbi za nas, ozdravi naše rane. Videti je, kakor da celotno njegovo življenje dobi smisel v iskanju izgubljene »ovce« – mene, tebe ... Da si nas zadane na rame in nas odnese domov, da spet vzpostavimo pristne odnose in zadovoljimo osnovne potrebe za srečno življenje in odgovorne življenjske odločitve.
Živimo v času, ki želi iz nas narediti posameznike, ki bodo popolnoma samostojni, celo samozadostni – ki nikogar ne bi potrebovali. To se v zahodni družbi predstavlja kot ideal. Kakšna zmota! Strah nas je nečesa, kar je globoko zapisano v naše človeško jedro, da v potrebah poskrbimo drug za drugega in tako skupaj zorimo za večno življenje. Tako izstopa očitno nasprotje med evangeljsko resnico o človeku, ki potrebuje drugega, in idealom človeka našega časa, ki želi biti povsem samozadosten.
Poglobimo se vase, vzemimo si čas in se udomačimo s Pastirjem, samo tako bomo sredi mnogih glasov, ki jih je danes slišati okoli nas, prepoznali glas tega Pastirja, ki želi poskrbeti za nas, a nam pustiti tudi svobodo, da odidemo, če bi želeli. Vrata staje so odprta. A hkrati nam zagotavlja, da nas on že išče, če se
izgubimo – o tem smo lahko prepričani. Po: E. Mozetič