Vnesite vaš naslov

Jn 17,20–26

EDINa moč, KI LAHKO RESNIČNO POVEŽE LJUDI

Ob branju današnjega evangeljskega odlomka je morda dobro opozoriti na razlikovanje med enotnostjo in edinostjo. Enotnost nastaja tam, kjer gre za skupni interes, ki se mu vsi podredijo. Smoter enotnosti je čim bolj učinkovito doseganje skupnega cilja. V nasprotju z enotnostjo pa v prizadevanju za edinost ne iščemo najmanjšega skupnega imenovalca, temveč sožitje različnosti. Cilj enotnosti je torej skupni interes, cilj edinosti pa sobivanje različnosti.

Temeljno sredstvo za doseganje edinosti sta medsebojno zaupanje in ljubezen. Ljudje smo zmotno prepričani, da lahko edinost, enakopravnost in povezanost zgradimo sami iz sebe, s svojim prizadevanjem. V resnici lahko ljudje iz svojih moči ustvarjamo samo enotnost, ne pa edinosti.

Človeški napor za doseganje edinosti gre predvsem v tri smeri. Prvi način, na katerega se opirata zlasti ekonomija in politika, je sila. Nasilno poenotenje se izvaja s pomočjo medijev, šolskega sistema, zakonodaje, občasno pa tudi s pomočjo vojaške in policijske prisile. Drugi način izgrajevanja enotnosti je v prepričanju, da lahko medsebojno povezanost dosežemo z množenjem skupnih srečanj, zabav, izletov, s skupnim delom ipd. Te oblike povezovanja so same na sebi sicer dobre, vendar ne zadostujejo. Resnične edinosti ne dosežemo, tudi če gremo vsak teden skupaj na izlet; vsak petek zvečer skupaj na zabavo; če se redno udeležujemo skupnih piknikov. Z drugo besedo: to, da bi bili eno, enega srca in duha, da bi bili res med seboj povezani in solidarni, ni stvar dobre organizacije in pogostosti stikov. Pa tudi ne tretjega način, ki je tehnične narave. Mnogi namreč mislijo, da bodo večjo povezanost dosegli s tehničnimi sredstvi: internetom, mobilnim telefonom, hitrim prenosom informacij ipd.

Biti eno, živeti v edinosti, ni sad nobene od omenjenih oblik. Če v ljudeh oslabi vera, težko pridejo do izkustva, da je ljubezen, ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu, edina moč, ki je zmožna globinsko povezati ljudi.                                                                                                                                                                                                               Po: E. Mozetič