13.10.2024

Pridiga nadškofa dr. Antona Stresa pri maši na Grobišlču Teharje in nagovor dr. Franca Cukjatija

folder

Pridiga upokojenega nadškofa Stresa

 

Drage sestre in dragi bratje, spoštovani prijatelji. Že vrsto let se vsako prvo nedeljo v oktobru zberemo na tem kraju. Ki pa, žal, nikakor ni edini v naši domovini, kjer se je ponovila zgodba o Kajnu in Abelu, ki smo jo slišali v prvem berilu, in pri čemer nas še posebej svari apostol Janez v drugem berilu. Nad zemljo, na kateri se take stvari dogajajo, visi prekletstvo, smo slišali.

Naša molitev, združena z molitvijo tistih, ki so tukaj molili pred odhodom v smrt, naj to prekletstvo odstrani. Vendar za to ni dovolj samo moliti. Treba je zopet vzpostaviti porušeno pravičnost in popraviti krivice, kolikor jih je mogoče. Kajti mrtvim njihovega življenja ni mogoče vrniti. Vseh krivic ni nikoli mogoče popraviti. Kdo bo obrisal solze vsem materam in očetom ženam in otrokom, katerim sinove može ali očete so od tukaj odpeljali v bližnja brezna in rudniške rove, kjer so v najstrašnejšem trpljenju sklenili svoje življenje na zemlji. Zato na koncu ne ostane druga rešitev, kakor sprava in odpuščanje.

Razen če kdo rešitve noče, ker iz nerešenega vprašanja kuje politični dobiček. V obdobju zadnjih desetletij je bilo odkritih in ugotovljenih več sto drugih večjih ali manjših množičnih grobišč. Že samo ta številka opozarja na strahotno razsežnost množičnih pobojev na tleh naše domovine v maju in juniju 1945. Kljub temu se mnogi delajo, kakor da gre za drugorazreden, se pravi zanemarljiv stranski pojav slavne in zmagovite revolucije. Kajnovsko obnašanje še traja, saj je tudi Kajn na božje vprašanje, kje ima svojega brata, nonšalantno in omalovažujoče odgovoril: Sem, mar jaz brat varuh svojega brata. Se pravi, kaj me briga moj brat. Dokler bo to trajalo, naše solze in molitve ne bodo mogle popolnoma izmiti madeža in prekletstva razdorov z zemlje, ki je pila bratomorno kri.

Kar nas tukaj vsako leto zbere na Teharjah, tako kot tudi po drugih moriščih po naši domovini, je najprej sočutje. Sočutje je plemenito čustvo, ki nas povezuje z vsemi trpečimi, ki pa nas tudi varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji. Za tako sočutje v tistem času na tem kraju ni bilo mesta. Žal ga tudi danes ni v zadostni meri. Saj bi sicer bile vse žrtve pobojev že dostojno pokopane, primerno neodtujljivemu človekovemu dostojanstvu in vsa grobišča primerno urejena, kakor je to tukaj na Teharjah. Teharje pač imajo to srečo, da so bile med prvimi na vrsti za primerno ureditev, ko je bila v naši javnosti še močna zavest o nujnosti poprave krivic in sprave.

Po dobrih dveh desetletjih ponovnega vzpona in vedno bolj napadalne ideologije potomcev oziroma naslednikov nekdanjih revolucionarjev je uplahnila tudi volja do poprave krivic in odločne obsodbe komunističnega totalitarizma. Če bo šlo tako naprej, se kmalu niti ne bomo smeli več tako kot danes tukaj zbirati. Res je, da vojna otopi in poruši splošna moralna pravila. Ko govori orožje, ne molčijo samo muze, se pravi umetnost, kot pravi stari latinski pregovor, ampak tudi zakoni, poudarja Ciceron, se pravi človečnost, in z njo pogosto utihne tudi moralna vest. Če pa vest utihne, človek preneha biti do drugih sočlovek, preneha biti brat ali sestra, ostane samo ali pajdaš ali sovražnik. Vendar pa razpad moralnih načel, ki ga tako pogosto povzroči vojna, ne razloži vsega, kar se je tukaj dogajalo. Svoje je pridala ideologija takratnih zmagovalcev, ki tako kot tedaj tudi danes gleda na svet, na zgodovino, na človeka in na njegovo dostojanstvo skozi očala neizprosnega razrednega boja, za katerega tudi dejanja, kakršna so se dogajala tukaj, niso zločin. S tem pa smo že pri vprašanju, kaj človek sme in česa ne sme narediti tudi v najbolj posebnih okoliščinah. Ta etični moralni vidik je najbolj odločilen, kakor poudarja Jezus v evangeliju, ko pravi, da je najhujša smrt ne tista telesna, ampak moralna smrt, smrt duše in človekove vesti. To je najbolj pomemben vidik, je občečloveški, in presega, ali bi vsaj moral presegati meje različnih političnih interesov. Na to etično stališče, moralno stališče se postavljamo tudi mi in to nas vsako leto zbere tukaj. To je solidarnost z ljudmi, ki so trpeli krivico. Trpeli so telesno in moralno. Telesno, ker jim je bilo nasilno vzeto življenje, moralno, kar je še huje, odvzeta jim je bila pravica do pravičnosti. Ali so bili česa krivi ali ne, tukaj ni bilo pomembno.

Tako se je rodil zločin. Poteptana je bila temeljna etična zahteva, da mora veljati vsakdo za nedolžnega, dokler se mu s poštenim sojenjem ne dokaže nasprotno. Ima torej pravico do pravičnosti in ta je bila množično in brezobzirno zavržena, in od takrat se ji, žal, slabo pišem v naši domovini. Do tega, kar se je zgodilo tukaj in drugod po Sloveniji, je prišlo predvsem zato, ker so tisti, ki so to počeli, predvsem pa tisti, ki so z najvišjega mesta to ukazali, poteptali moralno zavest, svojo vest, čeprav se je le ta kljub vsemu mnogim oglašala vse življenje in jih pahnila mnoge v obup nad samim seboj. Tako se je ponovno potrdila ugotovitev stavek modrijanov, da ni najbolj nesrečen tisti, ki krivico trpi, ampak tisti, ki krivico dela. Seveda tem modrecem revolucionarna ideologija še ni oprala možganov. Žal pa se tega ne zavedajo tisti, ki v naduti kajnovski moralni brezbrižnosti še danes odrekajo temeljno človekovo pravico do spoštljivega pokopa, tudi če ga je umorila revolucionarna pest.

Za nas kristjane se je tukaj kakor drugod zgodil greh. Podoben tistemu, ki je obsojen na prvih straneh Svetega pisma v zgodbi o Abelu in njegovem morilskem bratu Kajnu. Tega ni mogoče tajiti. To je resnica. Resnico pa lahko teptamo, in sicer na dva načina, da jo zamolčimo, ali pa jo popačimo in iz krivimo. Resnica o povojnih pobojih je bila dolga desetletja zamolčana. Ko pa prihaja na dan, jo čakata prezir in sovraštvo. Toda resnice ni mogoče vkleniti, kako poudarijo tudi Jezus v evangeliju: Nič ne skritega, kar bi se ne razodelo. Ravno Teharje in bližnja Huda Jama so dokaz za to.

Resnica pride prej ali slej na dan. Resnici tudi ne moremo predpisovati, kakšna mora biti, ampak nam nasprotno ona ukazuje, predpisuje, kaj smemo in česa ne smemo govoriti. Ona narekuje samo sebe. Narekuje pa tudi pravico. Številne žrtve povojnih pobojev in njihove svojci na pravico še vedno čakajo, vsaj na pravico do dostojnega pokopa in na pravico do dobrega imena, dokler se ne dokaže nasprotno. Ko smo soočeni z velikimi zločini, smo navadno zgroženi in ogorčeni. Ta ogorčenost je razumljiva.

Vendar nam ne daje pravice do sovraštva ali celo maščevalnosti. Tudi zahteva po jasni obsodbi zločinov ne izhaja iz sovraštva, temveč iz potrebe po tem, da sveta moralna načela pravičnosti in spoštovanja človekovega dostojanstva, ki jih je zločinec poteptal, zopet dobijo svojo polno veljavo. Zato obhajamo vsako leto tukaj na Teharjah sveto mašo, obhajamo spomin na najvišje dejanje sprave, sprave med Bogom in ljudmi, ki jo je izvršil Jezus Kristus s svojo prostovoljno smrtjo na križu, na katerem je molil za svoje rablje in zanje prosil odpuščanja. S tem je izpričal najvišjo moč ljubezni. Pri vsaki sveti maši nas vabi, da ga posnemamo.

Kajti samo v tem je prihodnost, prihodnost vsakega od nas in prihodnost vse naše skupnosti. Amen.

 

 

Nagovor dr. Franc a Cukjatija po maši na Grobišču Teharje

Osredni govor dr. Franceta Cukjatija

Uh, koliko vas je! Kaj delate tu? Kaj imate od tega, da še vedno preštevate kosti? Ja, res. Spoštovani, kaj imamo od tega? Ne vem, vem pa, da mi ne moremo se ne spominjat. Ne moremo molčati o žrtvah komunističnega zločina, katerega pekel ali katedrala je tudi tu, na tem mestu, na Teharjah.

Ni jih bilo malo, neposredno pomorjenih med vojno in predvsem po vojni je bilo kakih 20.000 slovenskih fantov in mož, starih predvsem tam nekje od 18 do 35 ali 40 let. Takrat je bilo poldrugi milijon Slovencev, polovica, to je 750.000 moških. V tej starosti je bilo kakšnih 150.000. Pomorjeno je torej bilo več kot deset procentov ustvarjalnega cveta slovenskega naroda. Tistih fantov in mož, ki so ljubili svojo družino, svoj dom, svojo slovensko zemljo. Pa naj bi ob tem sklonili glavo in molčali, ker nam je sedanja slovenska vlada ukinila Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.

Nikoli v zgodovini slovenski narod ni doživel tako grozljivega genocida. Da o trpljenju vsakega posameznika in njegovih sorodnikov ne govorim. Mi ne moremo, da se tega ne bi spominjali. S sočutjem in molitvijo. In kaj imamo od tega? Kličemo mir in blagoslov na to nesrečno zemljo slovensko. Zemljo, ki jo je preplavilo prekletstvo sovraštva in laži. S tem ohranjamo in negujemo tudi svojo človečnost.

Svojo zavest, da je človeško življenje sveto, in da vsak zločin usodno prizadene, ne le žrtev, ampak tudi njegovo družino, njegov narod in končno tudi samega zločinca, rablja. Povojna morilska histerija je usodno zaznamovala slovenski narod. Gre za sistematično organiziran in izveden masovni zločin, ki še ni doživel nürnberškega procesa, ali javnega priznanja v stilu Srebrenice. Torej nobene javne katarze. Zato se je še desetletja po vojni na ljubljanski psihiatriji zdravilo preko 2.000 likvidatorjev. Več ali manj neuspešno. Njihove psihične težave so spominjale na nemiren glas vesti, a takratna uradna slovenska psihoterapija je temeljila le na pomirjevalih in prepričevanju, da so opravljali pač svojo državljansko dolžnost kaznovanja sodelavcev okupatorja. Ni čudno, da je tudi v zdravniških dokumentacijah teh likvidatorjev najti vrsto grozljivih usod in samomorov. Lahko se vprašamo, kaj imajo tako imenovani ponosni nasledniki komunistične revolucije od tega, da preprečujejo spomin na žrtve komunizma. Če mi ob molitvi in spominski slovesnosti na kraju trpljenja poglabljamo svojo človečnost, sočutje, empatijo ter brezpogojno spoštovanje življenja, pa nasledniki komunistične revolucije na svojih slovesnostih in ob spomenikih komunističnih zločincev utrjujejo načela, da je pomoriti vojne ujetnike in nasprotnike komunistične ideologije herojsko ravnanje.

Dva svetova torej. Svet empatije in spoštovanja življenja ter svet sovraštva in ubijanja. Med tema dvema svetovoma fizični spopad niti ni mogoč. Saj nimata le povsem različnih ciljev, ampak tudi povsem nasprotujoče si metode. Svet empatije uporablja resnico, prepričevanje in vključevanje, svet sovraštva pa laž, izključevanje in ubijanje. Vendar skozi vso zgodovino poteka med njima prava vojna.

Svet sovraštva zmaguje, če izključuje ali celo pobija svoje nasprotnike. Svet empatije pa zmaguje, če oznanja resnico ali celo prepriča koga izmed svojih nasprotnikov. Poniževanja, diskriminacije, preprečevanje svobode govora in krivični sodni pregoni so, priznajmo, učinkovito orožje, ki ga uspešno uporablja svet sovraštva in laži. A tudi svet empatije in resnice ima svoje orožje. Mnogokrat v zgodovini je dokazal svojo nenavadno uporniško moč, bo držalo, ker je rekel nekdo, ki ga svet sovraštva in laži že 2.000 let preganja, a ne more izgnati iz sveta in izbrisati iz naših src. Takole nas opogumlja: Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni. Jaz sem svet premagal, beremo v Janezovem evangeliju.

Kakšno orožje pri tem uporablja? Dobrohotnost in resnico. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila, je rekel. Z drugo besedo, resnico moraš najprej spoznati, priznati in sprejeti, šele potem te resnica osvobodi, spremeni, počloveči, napolni z dobrohotnostjo. Pred petdesetimi leti, ko sem študiral v Nemčiji, smo po nedeljski slovenski maši imeli kavico, sok, pogovor. Tam sem srečal nekoga, ki je junija 1945 pobegnil izpred brezna v Kočevskem Rogu. In, potem ko je bil iz Vetrinja preko Šentvida transportiran v Kočevje in postavljen na rob brezna lačen sestradan, pretepen napol gol. Če bi bil jaz na njegovem mestu, bi si verjetno želel samo eno, da me rabelj dobro zadane in konča to kalvarijo. A ko sem ga vprašal, od kod takrat njemu moč, da je pobegnil? Mi je odgovoril, ko je likvidator dvignil pištolo, sem skočil v njega, ga podrl planil naravnost v skupino partizanov, skozi njih naravnost proti straži v goščavo. Niti en strel ni počil za mano, ker bi lahko zadel koga od njih. A od kod vam ta nenadna moč za pobeg, sem vztrajal. Svetu povedati, kaj se dogaja. Resnica mora na dan, je počasi in resno odgovoril. Ja, resnica mora na dan, resnica hoče na dan, to je njena moč. Moč, ki se uresničuje preko ljudi, ki so jo pripravljeni sprejeti in povedati. Tudi, če se je ves svet sovraštva in laži zarotil proti njej. Spoštovani! Živimo v svetu, ki je preplavljen z lažjo. Z lažjo o tem, kdo so bili osvoboditelji in kdo kolaboranti.

Z lažjo o tem, kako socializem bogati in osrečuje človeštvo, človeško družbo ter vse tja do neverjetno drzne in usodne laži o prosti izbiri spola. Obstajajo državne oblasti, ki sledijo tem lažem in celo take, ki te laži propagirajo in vsiljujejo ter preganjajo vse tiste, ki spoštujejo in javno zagovarjajo resnico. Resnico o zgodovini. Resnico o človeški družbi. Resnico o človeški naravi. Spopad svetov je dejstvo, ki se ga moramo zavedati in biti sposobni soočiti se z njim. Ob koncu, spoštovani, pa se opravičujem, da sem vas na začetku tako grdo nagovoril s preštevanjem kosti. Kot, da bi bil predstavnik tiste vlade, ki je z enim zamahom brisala Dan spomina na žrtve komunističnega zločina. V upanju seveda, da tega zločina ne bo, če se o njem ne bo govorilo. Še so namreč ljudje, ki mislijo, da lahko na ukaz spremenijo zgodovino, zgodovinska dejstva. Vse, kar se je dobrega ali slabega zgodilo, se je za vedno zgodilo. Tudi zločin nekoč storjen, ostane za vedno zločin. Možno je le priznanje in kesanje, ki lahko doseže odpuščanje. A dejstvo ostane, zločin ostane za vse večne čase. In prav naše komemoracije ohranjajo prostor za iskren pogovor o težki zgodovini slovenskega naroda, prostor za resnico, ki bi nas približala osvoboditvi od zamolčane, množične grozote pa tudi osvoboditvi od sovraštva in laži. Svete in močne so Jezusove besede: Bodite pogumni. Jaz sem svet premagal. Svet sovraštva in laži.