29.03.2025

Duhovna misel za 4. postno nedeljo

folder

Lk 15,1–3.11–32

VREDNO JE LJUBITI, NE GLEDE NA VSE

Zanimivo je, da oče, ki ga pred nas postavlja evangeljski odlomek, ostaja kot pribito na svojih stališčih in ljubi ne glede na vse. Neverjetno! Najprej zato, ker tako svobodno izroča sinovoma svobodo, ki jo bosta spet in spet zapravila. In neverjetno zato, ker ne obupa, da ima tako 'zanikrna' sinova. Kako da ne obupa? Kako da ne vrže puške v koruzo in ju nažene iz hiše? Odgovor je jasen, ker je drugačen. Ljubi in ne pričakuje plačila. Ljubi in v tem je vsa skrivnost svobode, ki je sinova ne dojameta. Ljubi in ve, da je ljubezen vedno križana, a nič zato. Vredno je ljubiti! 

Bog nas ne 'nažene' proč, čeprav stikamo po svinjakih tega sveta in tarnamo nad nesvobodo v Božji hiši. Vredno je ljubiti, ker nas Bog ljubi in je vedno nova, živa priča resnice, da le ljubezen v resnici osvobaja.

Zanimivo je tudi, kdo je pripravljen slišati Očeta in kdo ne. Mlajši sin se je zavedal, da ni vreden vstopiti, a ne protestira. Ko ga Oče povabi, vstopi, starejši sin pa, pravi evangelij, ni hotel vstopiti kljub prigovarjanju.

To je pogosto zgodba naših odnosov. Razžira nas krivica in ljubosumje. Tekmovalnost in zavist ubijata naše sodelovanje. Zapiramo se vase in bežimo iz odnosov. Nazadnje je v nas kup jeze in nezadovoljstva. Ukvarjamo se le še s tem, kaj počne drugi in kako ubogi smo, ker nihče ne poskrbi za nas. Tudi če nam kdo želi predstaviti drugačno podobo, je ne želimo ali ne moremo slišati. Rešitev je preprosta, a čeprav na nek način zahtevna. Začeti moramo z vprašanjem o ljubečem Očetu. Slišati moramo tisto, kar nam želi povedati. Če ne, pa se moramo vsaj podati na lov za svobodo kot mlajši sin. Prepričan sem, da nas bo pot v svobodo pripeljala na domači prag, ki istemu Očetu, ki smo ga na začetku videli kot krivičnega. Nikar pa ne ostajajmo nesrečni doma z goro krivice in obsojanja. Vse je boljše kot ostati nesrečen godrnjač!                                                                                                                                                                    Po: E. Mozetič