17.08.2024

Duhovna misel za 20. nedeljo med letom

folder

Jn 6,51–58

»JAZ SEM živi kruh«

Središče vsake evharistije je sprememba kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Evharistija je zakrament, katerega pomen gre daleč preko vidnega.

Mnogim je (postala) ta skrivnost nerazumljiva, saj do nje nimajo (več) dostopa. Postavlja se vprašanje, mogoče veliko bolj močno kot pri drugih verskih resnicah – kaj se tu pravzaprav dogaja? Kaj ima vse to veze z mojim življenjem?

Izvor evharistije je v prazniku pashe, ki se spominja konca zatiranja in velike
osvoboditve Izraela, tistih veličastnih Božjih del, ki predstavljajo bistvo judovske vere. In pri tem posebnem prazniku, zadnjem, ki ga Jezus obhaja s svojimi prijatelji pred svojo smrtjo, igrata kruh in vino posebno vlogo.

Kruh je simbol vsakdanjika, truda in človeškega dela, simbol tega, kar nas zbližuje in od česar živimo. Vino je simbol praznika in veselja, simbol tega, kar nas razvedri, in tudi vsega, kar zmore potešiti našo žejo po življenju. In sedaj je postal ta kruh in to vino del dogodka, ki se ga spominjamo pri vsaki sveti maši – Kristus nam ponudi, da se obdarujemo z njegovo prisotnostjo v čisto vsakdanji prehrani. Ne gre za kruh in vino, temveč za izkušnjo "obhajanja" s samim Kristusom, za izkušnjo, da želi Božja resničnost postati eno z vsakim človekom vse do zadnje celice njegovega telesa.

In še en vidik naše vere lahko vidimo tu – Kristus želi bivati pri nas v preprostem kruhu, v navadnem vinu. Bog, ki nas želi razsvetliti, se je sam poimenoval "jaz sem z vami". "Jaz sem z vami" se vedno znova razdaja, da se tudi mi podarjamo drugim. Evharistija je dar za naše življenje, ki nas želi ozavestiti, kako lahko nekaj vsakdanjega postane kraj srečanja z Bogom. V vseh stvareh ...

Prisotnost Kristusovega telesa pa želi tudi danes pokazati prisotnost Boga v naši vsakdanjosti in nas spomniti na to, da se lahko svet spremeni in preobrazi, tako kot se spremeni kruh v Kristusovo telo. Svet se lahko spremeni, ker želi Bog bivati na tem svetu, in tako lahko vse, kar srečamo, postane prispodoba za njegovo odrešujočo in blagoslovljeno resničnost.           

Po: E. Mozetič