Duhovna misel za 1. Adventno nedeljo

Lk 21,25–28.34–36

»Zato čujte in vsak čas molite«

Čujte! Tole opozorilo mi ne zveni prav nič ljubeče. Kot da Jezus ne ve, da nam trde besede ne ugajajo.

Ali biti čuječ pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospoda, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangeljsko.

Evangeljska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.

Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Čuječi smo lahko zato, ker nam je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do nas dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nam daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi bližini je vir moči za našo čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od Njega.

Bog bo prišel, kot dober gospodar in ljubeč oče hkrati. Trd in nežen, odločen in potrpežljiv. Saj takega si v globini vsi želimo. Vprašanje pa je ali v nas obstaja neko hrepenenje, da pride dobri oče, da nas obišče. Ves adventni čas bo govoril o njegovem veselem prihodu. Da, veselem, a tudi nepredvidljivem. Nepredvidljivost je vsekakor tudi del našega vsakdana. A zato imamo na voljo tudi molitev. Z njo bomo lažje prebrodili tudi tisto, kar je nepredvidljivo in lažje ostali čuječi. A v teh adventnih dneh se vendarle ustavimo in osredotočimo na pričakovanje veselega!

Je v nas sploh pristno hrepenenje po tem, da prihaja nekaj lepega?

 

Po: E. Mozetič