11.01.2025

Duhovna misel za nedeljo (Jezusovega in našega) krsta

folder

Lk 3,15–16.21–22

JEZUS SKUPAJ Z DRUGIMI STOPA V ISTO REKO

Današnji praznik Gospodovega krsta zaključuje božični čas ter nas vabi, da pomislimo na svoj krst. Jezus je hotel prejeti krst, ki ga je pridigal in podeljeval Janez Krstnik v Jordanu. Gre za krst pokore. Tisti, ki so prišli h krstu, so izrazili željo, da bi bili očiščeni grehov ter si z Božjo pomočjo prizadevali zaživeti novo življenje.

Tako razumemo Jezusovo veliko ponižnost. On, ki ni imel greha, se je postavil v vrsto s spokorniki, se pomešal med njimi, da bi bil krščen v vodah reke. S tem dejanjem je izrazil to, kar smo obhajali med božičem, torej Jezusovo razpoložljivost, da se potopi v reko človeštva ter sprejme nase pomanjkljivosti in slabosti ljudi, da deli z njimi željo po osvoboditvi in preraščanju vsega, kar oddaljuje od Boga in nas dela tujce do bratov. Kakor v Betlehemu tako Bog tudi na obrežju reke Jordan drži obljubo, da bo prevzel nase usodo človeškega bitja in glede tega je Jezus vidno in dokončno Znamenje.

Evangelist Luka piše: Zaslišal se je glas iz nebes: 'Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.' Na ta način je bil Jezus od Očeta posvečen in razodet kot Mesija, zveličar in osvoboditelj.

Med tem dogodkom, ki ga potrjujejo vsi štirje evangeliji, se je zgodil prehod od krsta Janeza Krstnika, ki je temeljil v simbolu vode, k Jezusovemu krstu 'v Svetem Duhu in ognju' (Lk 3,16). Sveti Duh je namreč v krščanskem krstu osrednji tvorec, saj je On, ki izžge in uniči izvirni greh in tako v krstu povrne lepoto Božje milosti; On je namreč tisti, ki nas osvobodi oblasti teme, torej greha, in nas prestavi v kraljestvo luči, torej ljubezni, resnice in miru. Postanemo Božji otroci, to pa s seboj prinaša odgovornost, da hodimo za Jezusom, pokornim služabnikom, in da upodobimo v nas njegova čutenja: krotkost, ponižnost, nežnost. To pa ni lahko, še posebej, ker je okoli nas toliko nestrpnosti, ošabnosti, trdote. Toda z močjo, ki prihaja od Svetega Duha, je mogoče!                                                                                                                                                                    Po: E. Mozetič