05.04.2025

Duhovna misel za 5. postno - tiho - nedeljo

Jn 8,1–11

NE OBSOJAJ - BODI PONIŽEN

Jezus nas v tem postnem času vabi, da pogled popolnoma preusmerimo. Vedno, kadar nas zanaša, da bi se primerjali z drugimi in z njimi opravičevali oz. se zgražali, se moramo ustaviti ob sebi in se najprej vprašati:

Ali na našem obrazu ljudje lahko prepoznajo veselje, ki ga daje zavest, kako zelo smo ljubljeni od Očeta? Ali se v vseh pravilih, ki jih kot kristjani poznamo, čutimo svobodne. Ali začutimo čudovito moč odpuščanja, ki nam ga Bog podarja?

Jezus se ne zgraža nad prostitutko. Skloni se k njej, želi ji biti blizu, da bi je ne bilo strah. Hoče ji dati vedeti, da je ne obsoja, in jo vabi, da se grehu odpove.

Naj bo post povabilo k veselju, k novemu odnosu z Bogom in ljudmi. Da pa bomo tega sposobni, nas bo pripravila odpoved. Odpovejmo se hinavščini, maščevalnosti, opravljanju, obrekovanju … in ostalo nam bo več časa za prijaznost, naklonjenost, ljubeznivost, darežljivost.

Odpoved nas vzpodbuja k približevanju Bogu, ohranja nas odprte, da ne iščemo prehitro potešitve svojega hrepenenja kje drugje, pri ljudeh ali pa pri lepotah tega sveta. Odpoved varuje pred tem, da bi prehitro pokrili svojo rano, jo napolnili z nadomestnimi potešitvami. Pri odpovedi gre za to, da v sebi odkrijem, kaj je sploh moj temelj, od česa pravzaprav živim. Ko v odpovedi zavestno odložim mnoge nadomestne potešitve, ki me dovolj pogosto omamijo in oslepijo, spoznam svojo najbolj notranjo resnico. V odpovedi odstranim zagrinjalo, ki leži nad mojimi razgretimi mislimi in čustvi. Tako se lahko pokaže vse, kar je v meni, moje neizpolnjene želje in hrepenenja, moja poželenja, moje misli, ki se vrtijo le okrog mene, mojega uspeha, moje lastnine, mojega zdravja, moje potrditve, in moja čustva, kot so jeza, zagrenjenost ali žalost. Kdor se na pravi način odpoveduje, postane ponižen.

Ne obsojajmo! Sprejmimo povabilo postnega časa, ki nas vse vabi k ponižnosti.

Po: E. Mozetič