23.11.2024

Duhovna misel za nedeljo Kristusa Kralja

folder

Jn 18,33-37

JE JEZUS TUDI TVOJ KRALJ?

Evangelij o Jezusu pred rimskim upraviteljem Poncijem Pilatom ponuja nenavadno podobo Kristusa Kralja. Nima ne podložnikov, ki bi ga zagovarjali, ne vojske, ki bi ga branila, pa tudi kraljestva ne, ki bi mu vladal. Pa vendarle Jezus ne zanika, da je Kralj – tudi potem ne, ko ga Pilat ponovno vpraša: »Torej si vendarle kralj?«

Kakšen Kralj je in kakšno je njegovo kraljestvo? Iz evangelija izvemo, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in da v njem vlada resnica.

Kaj, kje in kakšno je potem Jezusovo kraljestvo? Mnogi so bili prepričani, da ga je bilo konec s Pilatovo obsodbo Jezusa na smrt s križanjem. Verni pa verjamemo, da s smrtjo Jezusa kot človeka ni umrl Jezus - Bog, pač pa še naprej živi in kraljuje na Očetovi desnici in bo od tam prišel sodit žive in mrtve; tako molimo celo v veroizpovedi.

Njegovo kraljestvo ni določeno z zemeljskimi mejami, pač pa s pripadnostjo. Kraljuje tistemu, ki ga sprejme za kralja. Zato Pilata sprašuje: »Praviš sam od sebe, da sem Kralj?« Kakor bi hotel reči, da se mora sam odločiti, ali je Kristus kralj njegovega življenja ali ne. V kraljestvih običajno vlada denar in vojaška moč, v Jezusovem pa resnica, ki jo je Pilat s svojo sodbo zavrnil. S tem dejanjem se je odločil, v kakšno kraljestvo in v kakšnega kralja verjame.

Ko praznujemo nedeljo Kristusa Kralja, je tudi nam namenjeno vprašanje: »Praviš sam od sebe, da je Kristus zate Kralj ali so ti drugi povedali?« Drugače povedano: sprejemaš Kristusa za vodnika in kralja svojega življenja in želiš, da ti vlada resnica, pravičnost, mir, ljubezen … ? Ali pa ne potrebuješ takšnega kralja in se prepuščaš kakšnemu drugemu, ki daje prednost osebni koristi, denarju, moči, izkoriščanju, uživanju brez meja, spletkarjenju … ?

Sam izberi, kakšnega kraljestva si želiš in kdo naj ti vlada - pa ne samo za štiri ali pet let, pač pa za vse življenje, sedanje in večno.                                                                                           Po: E. Mozetič