28.12.2024

Duhovna misel za Nedeljo svete družine

folder

Lk 2,41–52

Družinsko življenje

V želji, da bi ustvarjali med nami nekaj lepega, smo si kristjani tudi glede družine ustvarili predstave neke popolnosti. Popolna družina, ki smo si jo naslikali, je podoba staršev, ki se vedno razumejo in se ne kregajo. Je družina z več otroki. Otroci so pridni in ubogljivi. Starša sta složna in brez dvomov in skušnjav.

A Sveta družina nam ne kaže takšne podobe. To ni družina, kjer bi bilo od samega začetka vse mirno. Sveta družina se rojeva iz presenečenj in neprestanih bojev. Je družina:

- z nezakonskim otrokom,

- v kateri je Jožef le varuh in rednik, ne oče,

- v kateri je veliko težav in

- ni družina številnih otrok, ampak družina z enim otrokom.

Mogoče je prav, da se tudi ob tem vprašamo, ali vemo, kaj je tako pozitivnega v Sveti družini? Kaj jo ves čas vodi? Ne popolna pravila, ne predstave o družinah, ne predstave o pridnih otrocih, ampak Božja volja in Božji načrt. Smo v tem res kristjani boljši od drugih? Sam, na žalost redko srečam starše, ki se v družini neprestano sprašujejo, kakšen načrt ima Bog zanje in za njihove otroke.

Da bi razumeli, kaj vodi Sveto družino, je pojem ljubezen verjetno nezadosten. Težko bi vse to pokrili z besedo, da se imajo radi. Ne, pojem ljubezni je v naših glavah preozek in bi ga narobe razumeli. V Sveti družini biva sam Bog. Ta deluje na svojevrsten način – v logiki naše človeške ljubezni popolnoma nedojemljivo. Ob pogledu na nazareško družino bi lahko skoraj zagotovo rekli: To ni življenje. Samo potovanje, iskanje resnice in odpovedovanje. A tudi to je eden od temeljev družinskega življenja in življenja vsake zdrave skupnosti. Nihče ne išče življenja zase in prav zato ga vsi najdejo. Vsi se odpovedujejo lastnim predstavam in v izpolnjevanju Božjega načrta odkrivajo lepoto življenja v darovanju.

Naj nas zgled svete družine spremlja in vleče naprej, ko bomo v skušnjavah, da bi se ustavili, da bi si domišljali, da resnico že poznamo in da bi živeli v lagodju.                             Po: E. Mozetič